NEVERJETNO

V dveh letih je izgubil 150 kil!

Objavljeno 07. februar 2015 19.06 | Posodobljeno 07. februar 2015 19.11 | Piše: Lovro Kastelic

Ivan Navoj je pri 178 centimetrih tehtal 250 kilogramov, zdaj jih ima 100.

Včasih je moral obleči takšne hlače, a zdaj razmišlja že o novih ciljih, izgubiti kilogram na mesec ter v fitnesu ojačati trebušne mišice. Foto: Igor Mali

PODBOČJE – Njegov prstanec je dolgih 25 let sameval. Potem pa je oktobra lani dodobra presenetil svojo ženo: »Ali mi lahko prineseš moj poročni prstan?« Začudeno ga je pogledala. »Da vidim, ali ga sploh še lahko nataknem,« jo je še zadnjič izzval. Ženka ga je našla, njen sopotnik pa si ga je prav pazljivo in počasi nadel, tako da je zlato po četrt stoletja zdrknilo prav tja, kjer bi moralo biti že vsa ta leta, pa ni moglo, saj je bil Ivanov prstanec – pač predebel. Da je Ivanu Navoju to uspelo, se je moral prekleto potruditi, človek je vendarle tehtal kar 250 kil, v komaj dveh letih pa dospel do razumne in neprimerno bolj zdrave stotice. Z njegovega nekoč mogočnega telesa je hvalevredno zgrmelo – reci in piši – 150 kilogramov!

Nezdravo življenje

»Kot otrok res nisem bil debelušen,« je tedaj pripomnil 57-letni Podbočjan, in to podkrepil še z besedami, da debelost nikoli ni bila zapisana v družinskih genih, »saj sta bila oče in mama povsem normalne teže«. Temu je pritrdila tudi Branka. Ko ga je spoznala, na začetku osemdesetih, je Ivan, pri svojih 178 centimetrih, tehtal kakšnih osemdeset kil. »Potem pa mi je začela tako dobro kuhati,« se je sprva pošalil nekdanji in uspešni gradbenik, ki je že več let invalidsko, ravno zaradi predebelosti, upokojen.

Član predsedstva republiške mladine, in to v dveh mandatih, je vse do razpada bivše države svojo težo še nekako vzdrževal, prišel je že čez sto, pa shujšal, kazalec na tehtnici je spet poskočil, a kaj ko so bili to, kot priznava, nadvse klavrni poskusi hujšanja. »Temeljni vzrok je bil, da sem se začel vse bolj in bolj sukati v poslovnih krogih, tudi na vodilnih položajih, graditi smo začeli vrhunske objekte …«

Nenadoma je postal talec še kako stresnega, a tudi hedonističnega življenja, brez vsakršnega reda in organiziranega jedilnika, takšen življenjski slog pa je – vzljubil in sprejel. Sklenjene pogodbe je treba pač pojesti in zapiti, na veliko zažurati, to je ja jasno, s pupo in papo se imajo poslovni partnerji še veliko raje, na tako prijetne in dobrodušne sogovornike, kot je, denimo, Ivan Navoj, pa se prijateljstva – kar lepijo. Čeprav se je njegov organizem medtem že povsem polenil, kile pa začele skokovito naraščati, mu je po svoje, kot iskreno priznava, prav godilo, da je bil povsod, kamor so ga pripeljali, pa naj bo to Turčija, Češka, Nemčija, Italija, Švica ali Srbija, tako lepo sprejet, tako privilegiran, da so ga stregli od spredaj in zadaj, da mu ni bilo treba nikdar hoditi, zdaj se zaveda, da je bil ta privilegirani položaj hkrati njegov največji sovražnik!

Prebudil se je

Leta bogato obloženih miz in leta nezdravega, toda cesarskega hranjenja, litrov vina, kil mesa, so na njegovem zdravju pustila hude posledice: raven sladkorja se mu je dvignila na vrtoglavih 20, imel je hude težave s pritiskom, med spanjem se je potil, glasno smrčal, kamor koli je prišel, je potreboval dvigalo, prirejeno posteljo in kopalnico, da ne govorimo o prevozu do samih vrat. Ker ni bilo primernih tehtnic, se je tehtal kar na kmetijski, zgodilo se je, da je zaspal taksistu na ramenih in ga malodane zmečkal, da je sedel na ležalnik in ga pri priči polomil, da ga je moral prijatelj potiskati, da je lahko prišel po stopnišču navzgor, da dvigalo zaradi njegove čezmerne teže ni in ni potegnilo, da je sredi Pariza nekako še zmogel na stranišče, ven pa nikakor … Toda najhuje, zaradi česar si je šel vse bolj na živce, je bilo, da je njegova kondicija pri 250 kilah že tako opešala, da skorajda ni mogel več hoditi.

Potem pa se je pred dvema letoma … prebudil. In začel zlagoma premagovati – to hudo odvisnost. »Le kako se izviti iz primeža te čezmerne debelosti?« je vse intenzivneje razmišljal in, glej, brez kakršnega koli pretiranega odrekanja je v devetih mesecih izgubil 30 kilogramov. Med drugim se je oglasil tudi pri psihiatrinji, ta pa mu je jadrno odčitala, da ga je do debelosti pripeljala depresija in da bi moral jemati antidepresive. Pa ji je Ivan mirno odvrnil: »Nadvse spoštujem vašo izobrazbo, ne spoštujem pa vašega načina dela. Do vsakega cilja je več poti, vi pa ste mi izbrali najkrajšo možno. Te pač ne priznavam, kajti če sem si sam naložil vso to kilažo, si jo bom sam tudi razložil. Toda za to bom moral trpeti!« Kot pravi, si je povsem sam izdelal načrt, ki je sestavljen »iz odločitve in prave poti, uravnotežene in naravne prehrane, telesne aktivnosti ter rednih obiskov pri zdravniku«. Vse tisto, kar se je zgodilo v naslednjih 15 mesecih, je bilo namreč, ne moremo reči drugače kot – šampionsko!

Tisti, ki so Ivana Navoja nazadnje videl oktobra 2013, ga danes pač ne bi prepoznali. In kaj neki se je tako šampionskega zgodilo? Ivan se je odločil za tisto pravo pot in svoje življenje – povsem prekucnil. Začel je plavati. V Dobovi si je v Termah Paradiso našel najprimernejši bazen, »z najboljšo in najmanj klorirano vodo«, kot pravi, »ter z najustreznejšim dostopom«. Počutiti se je moral udobno, varno.

Šampionska preobrazba

Tisti dan, nikoli ga ne bo pozabil, je komajda zlezel v avto, parkiral na invalidskem mestu, šel prav počasi, ne, ni bilo daleč, »a če bi 250 kil takrat padlo na tla, bi se pri priči razbilo«, se oprijemal slehernega držala, »čisto sem bil moker, toda odločil sem se, da grem v to preobrazbo popolnoma sam, brez vsakršne pomoči, da sem bil tako debel, sem si bil ne nazadnje čisto sam kriv, in če mi bo uspelo«, je bil odločen, »bo spet to le moje maslo«!

Takrat je pljusknil v 1,35 metra globoko in toplo termalno vodo, plaval debelo uro, zaradi betežnega srca – sicer prav počasi, počasi. »Že po tednu dni pa sem sklenil, da mora biti minimalni čas neprekinjenega plavanja vsaj štiri ure!« Po tej odločitvi se je prelevil v posavskega Forresta Gumpa, filmski junak je sicer tekel, Ivan pa je plaval in plaval, njegov osebni rekord je tako kar osem ur in pol neprekinjenega plavanja, na novega leta dan je pri –10 stopinjah plaval tri ure, v 15 mesecih ima tako preplavanih že 3000 ur! Dovolj, da mu misli niso več bežale tja k hladilniku in v tista nenasitna okolja.

»Zakaj mi je uspelo?« se je tedaj vprašal. »Ker si nisem dovolil, da bi mi bilo dolgčas!« Med plavanjem je namreč nenehno premišljeval, bredel po vodi, bredel po sebi, in ko je z njega padla že 65. kila, je začel pisati knjigo. Kar tam v bazenu, med plavanjem. Izšla bo marca. »Z njo želim pomagati. Sam sem namreč potreboval kar 15 let, da sem prispel do cilja, morda bi lahko komu prav z lastno izkušnjo pomagal, da bo ta pot krajša.«

Ta pot se je v Ivanovem primeru imenovala – stopiti v lastne hlače. In ko je Branka v tistem prinesla ogromne kavbojke, v katere bi lahko stlačili štiri normalno težke osebe, smo mu dejansko verjeli. Res, kapo dol, Ivan!





Deli s prijatelji