Zajtrk ob morski obali

Če ne drugače, nas voda privlači poleti. Ni nujno, da je ravno morje, lahko je jezero, potok ali pa le kozarec vode, v katerem potrkava košček ledu. Pa vendar jih veliko pride prav do obale morja, čeprav je treba stati v koloni, prevoziti vse tiste kilometre in si priboriti prostor, kjer lahko razgrneš svojo brisačo. Plaža pod bori je bila te dni dobro obložena z ležalniki in ležalkami vseh vrst. Morje utripa kot ocean, nikjer in nikoli ni ločeno od njega. In ko namočiš noge v to veliko lužo, tudi sam postaneš del nečesa večjega, skrivnostnega in skoraj mističnega. Podvodni svet je tako zelo drugačen, pa vendar utripamo z njim v istem ritmu. Dovolj je, da potopiš glavo pod gladino in poslušaš zvok svojega srca. Plavaš z ribami, algami in nevidnimi bitji; deliš z njimi občutke in trenutke. Je morje res ena velika maternica vsega življenja? Seveda nihče o tem ne razmišlja. Prišli smo si vendar oddahnit od tuhtanja. Glavo v senco klobuka, možgane na off, otroci se zabavajo po svoje – in to je to.

V zaliv je te dni tok prinesel veliko, številno družino meduz. Nežne, prosojne živali elegantno lebdijo malo pod gladino. Tam, kjer so lovke pripete na klobuk, se naredi zanimiv vzorec iz štirih krogov, ki preseva skozi prozorno telo. Vzorec zelo spominja na energijski simbol univerzalne zaščite. Meduze so majhne, največje merijo toliko kot razprta dlan. To so uhati klobučnjaki, znanstveno ime je Aurelia aurita, povsem nenevarna vrsta ožigalkarjev, ki se prehranjuje s planktonom. Njihove lovke so na dotik mehke in prijetno žgečkajo. Med kopalci zato ni nobene panike. Celo nasprotno – videti je, da jih plavanje z meduzami celo zabava. Še najbolj pa otroke. Kot vse preostale vrste meduz je tudi uhati klobučnjak omejen pri gibanju. Lahko še tako krči in širi svoj želatinasti klobuk in trepeta z lovkami, pa se ne bo premaknil več kot pol metra. Gre le tja, kamor ga nosi morski tok. Oziroma tja, kamor ga mečejo otroške roke. Največja zabava vročega popoldneva je bila namreč lovljenje meduz. Voda je bila vsem do kolen, zato so jih kmalu nalovili toliko, da so z njimi pokrili najbližjo skalo, ki je gledala iz vode. Da bi šlo hitreje, so jih kar metali in večinoma so se uhati klobučnjaki raztreščili, kar je morda boljša izbira kot počasno umiranje na soncu. Nekateri otroci so se z njimi obmetavali, si jih podajali ali pa jim pulili lovke. Tisti, ki bi lahko kaj rekli, so se mazali s kremo proti sončnim opeklinam in srkali pijačo iz hladilnih torb. Saj smo vendar na dopustu in otroci se morajo nekako zabavati. Začele so se šolske počitnice.

Meduze so evolucijsko zelo stara skupina. Živele so v pramorju, od koder menda izhaja vse življenje na zemlji. Kljub temu da imajo telo iz vode in so brez trdnega ogrodja, so na različnih koncih sveta našli celo več kot 500 milijonov let stare fosilne ostanke. Zelo naporno za poletne, razgrete možgane. Komaj vemo za včeraj in ne razmišljamo o jutri, vsaj na plaži ne. Zato se bodo morale meduze znajti po svoje. Kar jih bo preživelo bližnje srečanje s človekom, jih bo tok odnesel naprej, k nam pa morda pridejo mesečinke. Ponoči, v mesečini, se svetijo kot kresničke na kopnem. To je prav tako lepa meduza, ki se na videz komaj kaj razlikuje od uhatega klobučnjaka. Ima pa pekoče lovke. To bodo razumeli tako odrasli kot otroci, čeprav smo v evoluciji nekoliko zašli, in jih pustili pri miru.