Mihovec v Pirničah je od nekdaj slovela za trdno domačo gostilno, klasiko v pravem pomenu te besede. Zdaj ko ima vajeti v rokah mlada Mojca Trnovec – četrta generacija Mihovčevih –, je gostilna pridobila še nekaj svetovljanskosti. Žito in zelenjava še zmeraj prihajata z domačega, 30 hektarov velikega posestva, na katerem kmetujejo na integriran način, na stare čase pa spomni tudi očetov ansambel, ki čez vikende razveseljuje goste, saj oče že 40 let igra na harmoniko, kitaro in pozavno.
Medtem ko smo se dogovarjali za degustacijski meni, so nas iz kuhinje pozdravili s pirniškim pozdravom na vasi; pogačo s suhimi ocvirki, čebulo in porom ter pirinimi žličkami: krešo s poletnimi zelišči in sirom tolmincem. (Zgolj dobrohotno opozorilo: ne pojejte vsega, sicer ne boste zmogli vsega nadaljevanja!)
Potem so pokazali, kaj pridelajo na vrtu, saj smo dobili stročji fižol, zabeljen s kislim mlekom, in kapucinarje ter mlade bučke z drobnjakovim nadevom. Zraven so natočili kozarec Medotove rumene rebule letnik 2009.
Plavali smo v sladkih vodah: karpačo je bil iz fileja postrvi, položen na makovo polento in kremo iz mladega graha s kamilico in koprcem.
Nadaljevanje je bilo po domače: polnozrnati bleki z zeljnimi krpicami, kranjsko klobaso in lisičkami, zraven pa kozarec roseja letnik 2009 iz kleti Guerila; po Brdih smo šli torej v Planino v Vipavski dolini.
Za glavno jed smo dobili telečje ličnice, marmorirane z žajbljevo omako, krompirjev pire in pelargonijev pepermint, mlado bučo patišonko in pesto, narejen iz zajčje deteljice. Pili pa smo hišni ponos: barikiran shiraz capo d‘istria iz kleti Vinakoper, letnik 2006, katerega sodček je hišni gospodar izlicitiral na tradicionalni koprski licitaciji za pediatrično kliniko v Izoli.
Končali pa smo po domače, a malo drugače: z borovničevim štrudljem v bezgovi juhici in zjutraj nabranimi gozdnimi sadeži. Zraven smo za slovo popili kozarček sladkega rumenega muškata letnik 2010 iz štajerske kleti Gaube v Špičniku pri Svečini.
Bilo je okusno kot v starih, pristnih kmečkih oštarijah, a hkrati prefinjeno in modernizirano, prilagojeno novim časom. Do Pirnič – med Šmarno goro in Zbiljskim jezerom – je le kratek skok iz Ljubljane.
