Do razširitve ali dilatacije želodca pride ob prenažrtju ali ob povečani tvorbi plina v prebavilih. Zaradi svoje velikosti se želodec domnevno lažje zavrti okrog svoje osi za 90 ali 180 stopinj, takrat govorimo o zasuku ali torziji. Sama dilatacija običajno ne potrebuje veterinarske oskrbe, razen če kuža postane zelo nemiren in se slabo počuti. Pri zasuku želodec za seboj potegne tudi mnoge žile, zaradi česar onemogoči normalno vračanje venske krvi proti srcu. Hkrati se zaradi vezi, ki želodec povezujejo z vranico, pomakne tudi ta, in lahko pri daljšem trajanju zasuka začne odmirati. Ker ni normalnega pretoka krvi, tkiva odmirajo in se pojavijo srčno-žilne težave, metabolno neravnovesje, oteženo pa je tudi dihanje, saj velik želodec pritiska na diafragmo, kar preprečuje normalno gibanje pljuč. Najpomembnejša je stabilizacija pacienta, šele nato sledi kirurški poseg.
Velike pasme in starost
Znani razlogi so naslednji: večinoma gre za velike pasemske pse, možnost za zasuk se povečuje s starostjo. Globokoprsni psi imajo drugačno anatomsko razmerje med požiralnikom in želodcem, to jim onemogoča normalno izpahovanje plinov in bruhanje. Vpliva tudi na hranjenje, svetuje se, da pes je večkrat na dan manjše obroke, posodico mora imeti na tleh. Izbirati moramo kakovostne brikete, ki ne vsebujejo veliko maščobe. V zasuk vodijo še nekatere predispozicije: dolga jetrnoželodčna vez, težave s pravilnim delovanjem požiralnika, kronične prebavne težave. Vplival naj bi tudi stres. Pasme psov, pri katerih večkrat diagnosticiramo zasuk, so: nemška doga, veliki hrti, weimeranec, bernardinec, landseer, nemški ovčar, pojavi pa se lahko tudi pri manjših pasmah in mačkah.
Zastrupitev? Ne, zasuk!
"Mojega psa je zagotovo zastrupil sosed, včeraj je še cvilil, danes ga ni več." Še ena izjava mnogih, ki pridejo v ambulanto. Ni bil sosed, v večini primerov ugotovimo, da je šlo za zasuk. Najverjetneje se pri zasuku najprej razširi želodec, in to napihnjenost opazimo ob tipanju psa čez trebuh. Ko se ob napihnjenosti pojavi cviljenje ali se kuža preveč umiri, se slini, poskuša bruhati, a ne more, in hitro diha, moramo nujno poklicati veterinarsko pomoč.
Nujna dekompresija
V ambulanti po navadi sprejmemo psa, ki je v šoku, elektrolitskem in metabolnem neravnovesju. Veterinar ob pregledu ugotovi blede sluznice, hiter in slabše tipljiv pulz, lahko aritmično delovanje srca, hitro dihanje, napihnjen trebuh, povišano ali znižano telesno temperaturo. Vse je odvisno od resnosti zasuka in njegovega trajanja. Najprej moramo psa stabilizirati s tekočinsko terapijo, popraviti elektrolitsko neravnovesje, če je treba, ponudimo kisik, damo antibiotike, hkrati pa poskrbimo, da čim prej sledi dekompresija želodca, pri kateri želodec osvobodimo odvečnega plina in, če je možno, tudi vsebine. To lahko naredimo skozi trebušno steno z iglo ali pa s sondiranjem želodca. Ko je pes bolj stabilen, sledi kirurški poseg v anesteziji, s katerim želodec vrnemo v fiziološki položaj. Ob tem želodec prišijemo na trebušno steno, da v bodoče zmanjšamo verjetnost ponovitve zasuka. Po operaciji skrbimo za podporno terapijo, saj so zapleti možni še po posegu.
Preventiva
Držimo se pravila, da psa ne sprehajamo tik pred obrokom in takoj po njem, posodico postavimo na tla, kupujemo kakovostne brikete z manj maščobe. Pri predisponiranih pasmah se ob sterilizaciji/kastraciji lahko dogovorimo za gastropeksijo (prišitje stene želodca na trebušno steno), vendar ta poseg ni stoodstotno zanesljiv.
*Anja Paternost je dr. vet. med. iz Veterinarske ambulante JANG, Novo mesto, tel.: 07/3341-080, www.jangvet.si
Takoj k veterinarju Psa, ki je čez trebuh napihnjen, poskuša neuspešno bruhati in nemirno cvili, obvezno peljemo na pregled, tudi če gre za pozne večerne ure. Vsakršno odlašanje je neodgovorno, saj gre po vsej verjetnosti za zasuk želodca, ki brez hitre veterinarske oskrbe vodi v pogin. |
