Predstava Brade je že od oktobrske premiere razprodana. Z njo Pižama v družbi Perice Jerkovića in Gašperja Breganta vsak večer zabava ljudi. Ko se dobiva v njegovem drugem domu, to je Klub smeha 10ka v Ljubljani, so posledice nenehnega dela vidne tudi na obrazu, na svoj račun se celo pošali: »Podočnjake imam ves čas, so moj zaščitni znak. Jaz in Anže Kopitar 'furava' isto firmo. Na Gorenjskem imamo enega dilerja: prideš do njega in mu poveš, kakšne podočnjake bi rad imel.« Včasih ima celo dve ali tri predstave na dan, v času krize ni bilo nič drugače. »Tudi ko je bila kriza, smo bili zelo iskani. Stand up je recesijska oblika zabave. V Veliki Britaniji je bil največji razcvet stand upa ravno v osemdesetih, ko je bila kriza. Mi smo namreč najmanj zahtevni glede produkcije. Potrebujemo oder, da se nas vidi, luč, da se nas še bolj vidi, in mikrofon, da se nas sliši. In to je to.« Nato še nazorno opiše: »Za to predstavo imamo scenografijo, ki gre v prtljažnik družinskega enoprostorca. S sabo vozimo še tehnika za lučne menjave. In to je super! Ugaja nam, da smo v zadnjem času vsi prešli na samostojne predstave in smo se večinoma sami vozili. Zdaj pa smo štirje na kupu, razpravljamo, ni samotnega zrenja v daljavo, ampak se ves čas dogaja. Mislim, da nam gre kar v redu, ker se po dveh mesecih 'turanja' po Sloveniji še nismo naveličali drug drugega.« Ob besedi 'turanja' ga opozorim na rabo slovenske besede, torej prevažanja. Ampak Boštjan se ne da: »Rad bi omenil, da uporabljam tisto, čemur bi pisatelj in prevajalec Andrej E. Skubic dejal eklektični sociolekt, pri čemer gre za uporabo jezikovnih prvin z različnih ravni jezikov, za katere se govorec zaveda, da kdaj niso v pravilni zborni rabi, ampak jih uporablja vsled stilističnega barvanja upovedanega. Želiš strokovno, lepo in knjižno, in imaš.«
Na obisku računa kavo
Nato se sprehodiva po Klubu smeha in Boštjan opiše: »Ta klub je zdaj zaživel na drugi lokaciji, prej je bil pod Kinoteko, zdaj je pod Gigom, torej ostaja podtalno. Tukaj je pristen 'underground', podzemni občutek. Ljudje so vajeni na torke, ki so večeri novega. To je prostor, kamor lahko hodimo testirat material. Ko ga napišeš, nikoli ne veš, kako se bo obneslo na odru, zato je odlično, ker imaš varen kotiček, kjer ljudje vedo, da boš prišel z beležko, jo sproti gledal, ker je čisto nov material. Luštno je.« Usedeva se in ob tem ga, ko mi pripoveduje šale, nekoliko podrezam z roko, a mi da hitro vedeti, da ne mara dotikov. »Ljudje mislijo, da smo komiki zelo ekstrovertirane osebe. Pa v resnici ni nujno. Zelo sem občutljiv, kar se tiče osebnega prostora.« Sicer pa je Boštjan zaveden Gorenjec. »Še vedno ljudem, ki pridejo na obisk, računam kavo, ki jo skuham. To so gorenjski geni,« se nasmeji.
Kot Prekmurka to kulturno razliko še posebej občutim, a mi Boštjan ne ostane dolžen: »Če govorimo o Prekmurju: pri vas, ko naročiš vegetarijansko jed, ti prinesejo piščanca na mizo, ne? Ali zelenjavo na svinjski masti,« v smehu opiše svoje prekmursko doživetje. »No, Gorenjci smo šparovni, to se vidi tudi v jeziku z vsemi redukcijami: najprej polsamoglasnike pomečemo ven, še kakšne soglasnike, samoglasnike, ki ostanejo, itakspremenimo v polglasnike. Držimo komunikacijo na minimumu. Mi smo ostri ljudje, kar je posledica ostrih zim v ostrih hribovjih … Ko zjutraj ne veš, ali se boš lahko prebil skozi zamete do najbližjega McDonald'sa. Čakam, da ga bodo zdaj postavili še na Triglavu.« A besednega zaklada Boštjanu ne zmanjka. »Ravno zato besede šparam in kopičim. Namesto da bi jih zapravljal, jih obdržim zase. Čeprav jih potem dajemven na odru, v knjigah, skratka povsod.«
isto firmo.«
Brada za ožet
Čeprav je na odru najbolj glasen, pa ni tako, ko pride domov k družini. »Doma sem predvsem utrujen,« se navihano nasmehne. »Dom mi predstavlja mirno zavetje. Zaradi tega poklica ljudje tudi v vsakdanji komunikaciji pričakujejo, da boš ves čas smešen. Če padem v neko družbo, se ne bom silil v ospredje, ker imam že sicer dovolj žarometov. Po navadi sem v kotu in opazujem. Doma je odlično, ker nihče ne pričakujeod mene, da bom ves čas smešen. In po navadi še žena reče: 'A lahko nehaš preizkušat fore?' Ona je namreč, da sliši, torej prva žrtev.« Opiše ženino stanje: »Ko pride domov, vsa utrujena od dela, jaz začnem težiti: 'Kaj pa to? Kaj pa, če bi še to?' Imam srečo, da žena zna reči ne. Če ji ni všeč šala, reče ne. Najhuje je, ko je ves čas ja. Čeprav jo imam včasih na sumu, da bi najraje rekla: 'Ja, v redu je,'« se nasmeji. Medtem ko se odločava za kosilo, Boštjan razkrije: »Poleti najbolj uživam, ker sem 'žar' človek. Zdaj, ko imam plinskega, tudi pozimi kdaj zakurim. Žena se pritožuje, da je sploh ne spustim v kuhinjo,« se nasmeji. In kako jo bom najbolj razveseli? »Sicer zelo skrivam zasebno življenje, ampak na to bom odgovoril. No, to je po navadi takrat, ko rečem: 'Danes nimam nastopa,'« zaključi s smehom. Njega pa najbolj razveseljuje njun sin, ki šteje pet let. »Otrok me je spodbudil, da sem končno začel pisati otroške stvari. Že pred 15 leti so me urednice na Cicibanu spraševale, kdaj bom dobil otroka, da bom začel pisati tudi zanje. In pred tremi meseci je izšla moja prva slikanica Kaj se skriva očku v bradi. Iz zafrkancij, ki sem jih pripovedoval otroku pred spanjem, sem zložil pesem.« Pokaže mi lepe ilustracije v slikanici, ob tem pa poizvedujem, kaj se skriva v njegovi bradi, in Boštjan v hipu odgovori: »Še več stvari!« Potem pa razkrije: »V moji bradi je predvsem veliko znoja, ki ga na odru spustim od sebe. Čeprav se trudim, da ga redno izpiram. Po kakšnem večjem nastopu je brada kar za ožeti.« Na bradi pa so že sledi sivine. »To je, ker se švic tako steka dol in malo spere barvo,« pojasni. In kdo mu povzroča sive kocine? »Največkrat sam, ker sem bil do nedavnega mojster 'za naložit si' preveč stvari. Pred dvema mesecema, po petih letih, mi je končno uspelo priti na zeleno vejo. Do julija imam že polno, ampak vem, kaj bo.«
V mesecu in pol shujšal za 21 kilogramov
Poleg nastopov se trenutno ukvarja tudi s prevajanjem muzikala Briljantina, ki bo doživel premiero na začetku poletja, ob odprtju Festivala Ljubljana. »Za zdaj sem edini član ekipe, za katerega se že ve, kdo je. Avdicij še ni bilo.« Kot pravi, je zdaj s prevajanjem nekje na sredini zgodbe. »Briljantina mi je fajn, ker se nič ne jemlje resno. Zaveda se ironije in igra na stereotipe petdesetih let in rokenrol norije.« Ko si sleče jakno, opazim njegovo majico z zanimivim motivom. »Danes sem jo po dolgem času oblekel in sem videl, da mi je spet prav,« razkrije, da je veliko delal na sebi. »V zadnjem mesecu in pol sem shujšal 21 kilogramov.« Razkrije mi svoj recept: »Končno se premikam. Trikrat na teden hodim v telovadnico, moj osebni trener me muči, ubija voljo v meni in pravi: 'Nikoli ne bo laže.' Grizem.« Ko ga povprašam o cilju, mi odvrne: »Ljudje, ki me sprašujejo, kaj je moj cilj, jim rečem, da vsaj 70 let.« Medtem ko jeva, opazim, da v pogovoru uporablja veliko angleških besed. »Ko delaš dvojezične stvari, ti to kdaj v pogovoru ven skoči, ker se prej spomniš angleške sopomenke,« mi razloži. »Ako si želiš, kot sem že dejal popreje, izbrane govorice, ti lahko naklonim tudi nekaj tako zavitih fraz,« se prešerno nasmehne. Tudi za silvestrovo bo zabaval ljudi s predstavo Brade v ljubljanski Festivalni dvorani. »Žrtvovali se bomo, šli bomo delat na ta večer, da se bodo ljudje nasmejali. Radi bi nasmejali čim več ljudi. Če boste videli, da je še kakšna vstopnica, pridite. Mislim, da bo to prav posebno doživetje.« Ob koncu pa še doda: »Vsakemu eno lepo zabavno besedo na dan! In ko jo dobite, jo dajte še komu naprej.«
» »Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.«
