Slovenski košarkarji so sicer v dresu nekdanje jugoslovanske reprezentance že dosegali kolajne na evropskih prvenstvih, kar jim od osamosvojitve, torej okroglih 20 let, v dresu Slovenije ni nikoli uspelo. Prvi dobitniki (srebrne) kolajne, prav na EP v Beogradu leta 1961 se je začel neverjetni pohod jugoslovanske košarke na evropski in svetovni vrh, so bili Ivo Daneu, Marjan Kandus, Vital Eiselt in Miha Lokar.
Danes malce pozabljeni Mariborčan Marjan Kandus - Jarac je bil košarkar znamenite AŠK (Akademski športni klub) Olimpije, aškovec torej, kar so bili kajpak tudi drugi trije osvajalci prvih slovenskih in jugoslovanskih kolajn na EP. Po igranju košarke je kot diplomirani ekonomist in takrat eden redkih z dokončano nekoč znamenito ameriško Business School zasedal visoke položaje v Ljubljanski banki. Kot zagovornik idej Staneta Kavčiča je, ko so tega odnesle trde partijske sile, malone izginil, vendar se je pozneje vrnil in bil direktor LB v New Yorku, kjer je prijateljeval celo z zloglasnim Slobodanom Miloševićem, nekdanjim bančnikom, ki ga ima vse do dogodkov v Jugoslaviji pred 20 leti v dobrem spominu. Bil je tudi vodilni v LB v Frankfurtu, danes skoraj 80-letni Kandus pa je bil pred odhodom v pokoj tudi direktor banke Creditanstalt Ljubljana.
Odlično poklicno kariero je po košarkarski naredil tudi Vital Eiselt, lani je odšel v pokoj kot finančni direktor Kompasa, letos je praznoval 70-letnico.
Po Beogradu so evropske kolajne – zlate, srebrne in bronaste – v jugoslovanskem dresu osvajali še Borut Bassin, Aljoša Žorga, Vinko Jelovac, Peter Vilfan in Jure Zdovc, vendar sta bila evropska prvaka z reprezentanco Jugoslavije le Vinko Jelovac in Jure Zdovc, prvi celo trikrat, Zdovc pa dvakrat, v letih 1989 in 1991.
Hrvat Vinko Jelovac je prišel k Olimpiji davnega leta 1967. Pri klubu iz Tivolija je bil vse, od igralca do kapetana, leta 1972 je prejel tudi najvišje slovensko državno športno priznanje – Bloudkovo nagrado. Evropski prvak z Jugoslavijo je bil trikrat, za nekdanjo reprezentanco je osvojil kar osem kolajn na velikih tekmovanjih, med drugim je bil svetovni prvak leta 1970 v Ljubljani, ima tudi srebrno kolajno z olimpijskih iger v Montrealu 1976.
Leta 1982 je za Olimpijo odigral zadnjo tekmo, ljubljanska publika mu je skandirala kot le Ivu Daneuu in morda Borutu Bassinu, bil je njen ljubljenec. Kapetanski trak je predal Petru Vilfanu. Pozneje je postal trener, tudi pri Olimpiji, ki jo je leta 1985 vrnil v takratno jugoslovansko prvo ligo. Iz Ljubljane je odšel sprt in užaljen, vrnil se ni nikdar več, četudi ima tu marsikaj in kajpak tudi slovensko državljanstvo. Živi v svojem Vrsarju v Istri; denarja ima dovolj, največ ga je zaslužil, ko je bil trener Maccabija iz Tel Aviva, izdeluje in prodaja bisko (istrsko travarico), v Ljubljano praktično ne hodi. Tu so ga vsi pozabili, kot da nikdar ni bil naš, Olimpija pa mu menda ni plačevala prispevkov niti za pokojnino, kar je odkril šele nedavno. Zato pa Vinka v Vrsarju toliko bolj obiskujejo njegovi nekdanji soigralci in prijatelji iz Olimpije: Ivo Daneu, Borut Bassin, Peter Marter, Djuro Lemajič...
