Smučarska zveza,
 brezno brez dna

LJUBLJANA – V sporu med vodstvom Smučarske zveze Slovenije (SZS) in skakalnimi reprezentanti, ki jih je upravičeno razkačilo zavlačevanje z izplačilom zasluženih premij za dosežke, se zares ni težko postaviti na pravo stran.

Ne le zato, ker je znesek že sam po sebi sila skromen, temveč tudi zato, ker kot vrh ledene gore prekriva vso nesnago, ki se skriva pod njo. Z drugimi besedami, zlasti veliko finančno luknjo, ki je nastala zaradi večletnih prekoračitev proračuna alpskih smučarskih reprezentanc, ki je niti z nedopustnim trošenjem denarja nordijskega sektorja ni bilo mogoče zapolniti.

Nobena skrivnost ni, da se je v neki meri to dogajalo tudi pod garnituro prejšnjega predsednika Staneta Valanta, vendar še zdaleč ni doseglo takšnih razsežnosti, kot sta si jih v zadnjem letu privoščila zdajšnji predsednik Tomaž Lovše in njegovi povsem očitno nesposobni oprode na Podutiški 146.

Resnica je tudi, da so si tudi nordijske smučarske reprezentance na prelomu tisočletja nakopale za okrogel milijon nemških mark (tedanja obračunska valuta v obeh smučarskih skladih) dolgov. SZS je takrat to luknjo financirala z najemom kredita. Nordijci so ga kajpak odplačali in obenem sanirali dolgove že v prihodnjih dveh ali treh letih. Nobenega nepovratnega prelivanja denarja v obratni smeri ni bilo, kar je tudi prav. Odtlej nordijski sektor dokazljivo posluje pozitivno, njegov denar pa vztrajno ponika v znani smeri pod taktirko predsednika Lovšeta, ki so ga bila pred lanskimi volitvami polna usta obljub.

Za (naivno) javnost je za nameček populistično stavil na ureditev odnosov z ekipo A-Maze, pa tudi to se mu je le na pol posrečilo. Ne le, da se je že v štartu pokazalo, da ne namerava biti predsednik vseh v SZS povezanih smučarskih disciplin in smučarskega biatlona, temveč se je začel pri priči vesti, kot da je njen lastnik. Njegova firma je resda vstopila v alpski pool, a tam velja načelo menjave. Tudi govoričenje o tem, tudi tisto, kako da osebno nagrajuje Tino Maze za dosežke, je prozorna samopromocija.

O tem, da z direktorjem SZS Maticem Vojskom vred nimata prav nobene kilometrine, kar zadeva delovanje v civilnodruštvenem športu, in zato temu primerno na vsakem koraku kažeta (ne)poznavanje področja, ne kaže zapravljati časa. Bistvo zagate je preprosto. Fundacija za šport (FŠ) ter ministrstvo za šolstvo in šport (MŠŠ) (so)financirata športne programe izključno namensko, in nič drugega ne velja niti za alpski in nordijski smučarski sklad. Tudi denar od TV-pravic, ki ga SZS dobi od organizatorjev velikih prireditev (Planica, Pokal Vitranc, Zlata lisica, Pokljuka), ni od vseh, temveč je namenjen za financiranje programov nordijskih, alpskih in biatlonskih reprezentanc. Ko se s tem denarjem, praviloma za nazaj, začnejo po domače mašiti luknje, se sanacija le oddaljuje, luknja pa praviloma povečuje. V skrajni konsekvenci to lahko pripelje do zloma. Če že FŠ in MŠŠ mižita na obe očesi, ko se njun denar troši nenamensko, pa je malo verjetno, da lahko takšno poslovanje SZS na daljši rok tolerirajo pokrovitelji in opremljevalci v obeh smučarskih skladih. Učinek njihovih vlaganj je namreč sorazmeren s kakovostjo vrhunskih dosežkov, teh pa ni brez kakovostnih priprav, ki stanejo denar. Krog je tako sklenjen, in prvi, ki bi to morali vedeti, so smučarski funkcionarji. Ne le predsednik in profesionalci na SZS, zlasti predsedniki in člani zborov in odborov pa tudi vodstva smučarskih klubov. Ker s figo v žepu Tomažu Lovšetu et consortes dopuščajo netransparentno poslovanje, niso le sokrivi stanja, povečujejo tudi finančno brezno. Vanj bodo tudi sami padli, če se bo zgodil zlom.