SPLIT – Hajduk praznuje okroglih 100 let, a v tako slabem stanju ta dalmatinski ponos že lep čas ni bil. To priznajo tudi domačini. V zadnjih sedmih krogih je osvojil le štiri točke, v 11 kolih pa skromnih devet. V petek ga je premagalo (2:0) celo zadnjeuvrščeno moštvo HNL Hrvatski Dragovoljac.
»Igralci so odgovorni za nastali položaj. Oni vam bodo dali odgovore,« je bil dan po novem porazu besen Ante Miše, že tretji trener na klopi Hajduka v tej sezoni po Stanku Poklepoviću in Goranu Vučeviću. Že zdaj je jasno, da je Miše preteklost stoletnika. Prav te tekme ob koncu prvenstva so bile test zanj, da pokaže, ali je kos nastalim razmeram. Očitno ni. Tako kot pred njim od leta 2006 preostale klubske legende: Ivan Gudelj, Luka Bonačić, Zoran Vulić, Ivan Pudar, Sergio Krešić, Robert Jarni in Goran Vučević.
Ljubijo Katanca
Klub je dobil novo upravo, predsednik je postal Hrvoje Maleš, mlad in neobremenjen nekdanji bančnik, ki želi klub spraviti tja, kjer je njegovo mesto – na vrh. Brez dobrega trenerja ne bo šlo. To je jasno tudi Malešu, svoj čas nogometašu. Še bolj kristalno jasno pa jim je, da se ne smejo zmotiti. Še ena taka sezona bi bila pogubna. Miše je preteklost. V klubu se zavedajo, kaj iščejo: trenerja germanskih delovnih navad, brezkopromisnega borca, nekdanjega igralca s karizmo ter poznavalca balkanskih navad in manir. Tem opisom ustreza nihče drug kot Srečko Katanec!
Dalmatinci so zaljubljeni vanj. Dejansko je bil že vsaj dvakrat kandidat za trenerja, enkrat se je v teh kombinacijah pojavljal tudi Matjaž Kek. To potrdi naš sogovornik, splitski novinar Večernjega lista Ozren Maršić: »Prek malonogometnih zvez je uprava poiskala telefonsko številko Srečka Katanca, želijo si, da ga pripeljejo v Hajduk.« Maršić pojasni, da je Katanec v Splitu na dobrem glasu. Poleg trenerskih uspehov jih navdušuje njegova brezkompromisnost, ki ne bi dovoljevala vplivov od zunaj, kot se to pri Hajduku lahko zgodi. Javna skrivnost je, da največ težav upravi in trenerjem (ter posledično klubu) povzročajo (kvazi)menedžerji.
Hajduk je že bil v krizi, takrat (jeseni 2009) je prišel na pomoč 65-letni Edy Reja, trener Lazia, sin slovenske matere. »Edy je bil dober trener. Hajduk ima z njim zelo dobro izkušnjo. Žal je moral oditi, a ne zato, ker bi se sporekli, ampak ga je hotel rimski Lazio. Tak klic pride enkrat v življenju, zato je jasno, da je odšel.« A v solzah, doda Maršić, ki je prepričan, da bi Hajduk Katanca pričakal odprtih rok: »Vse je odvisno samo od Srečka Katanca. Če bo on hotel, potem so mu vrata odprta.«
Proti Barceloni
Hrvati se niso prvič spomnili na Katanca. Prvič je bilo njegovo ime aktualno jeseni 2002, ko so iskali novega selektorja po slovesu Ćira Blaževića; drugič pa dve leti pozneje, ko se je poslovil Otto Barić. Katanec ni dosegel cilja; prvič je dobil prednost Barić, drugić pa Cico Kranjčar.
Na naše klice se 47-letni Katanec ni odzval, a smo iz dobro obveščenih virov izvedeli, da je bil pred dnevi v Sloveniji, vendar še ni rekel zadnje z reprezentanco Združenih arabskih emiratov (111. na svetu, na leto prejme okoli pol milijona evrov), ki jo vodi od leta 2009. S tamkajšnjo zvezo ima še eno leto pogodbe. Od njega pa je odvisno, ali bo izkoristil možnost podaljšanja ali pa se bo preselil v Split. V Dalmaciji lahko precej dobrega o njem pove tudi njegov dobri prijatelj, danes košarkarski trener v Arisu, Slobodan Pixi Subotić, ki je uspešno deloval v Splitu.
Če bi si Hajduk in Katanec segla v roke, bo imel slednji domačo premiero in pol. Boljše skorajda ne bi moglo biti – 25. julija v Split na 100. rojstni dan prihaja nihče drug kot velika in gledljiva Barcelona! Srečko Katanec proti Pepu Guardioli? Prihajajoči tedni prinašajo odgovore.
Katanec ne bo prvi tuji trener na klopi Hajduka – med letoma 1911 in 1923 so klub vodili češkoslovaški trenerji, po tem pa so na klopi sedeli še Avstrijec, Madžar, Srb in Bolgar; po letu 1991 pa le dva »tujca« – Blaž Slišković (Bosna in Hercegovina) ter Edoardo Reja (Italija). Navsezadnje pa Hrvatom ni ušlo niti to, da je Srečko na nek način tudi (vsaj) malo njihov – njegov oče je bil iz Medžimurja, v Ljubljani pa je delal v livarni.
