Tatjana Eberl svojih let ne skriva, a jih nikakor ne kaže. Njene oči sijejo iskrenost, milino, pomirjenost. V zadnjem času je po letih dela na sebi, osebnostne rasti in številnih preizkušnjah našla samo sebe. »Prej sem delala korake k spremembi, ne pa k sebi. Ko sem se namenila k sebi, hkrati pa tudi iz 35-letne zveze, sem najprej potrebovala pol leta, da sem se znašla v novem okolju, nato pa se je moje življenje končno začelo zlagati,« začne iskreno. Ko ji je najtežje ali se zatakne, se pogovori z 'zgornjimi'. Že v mladosti je namreč spoznala, da je (tudi) medij, da jih lahko sliši in se pogovarja z dušami. »Vse mi povejo, vprašam jih, zakaj dobivam določene situacije, preizkušnje in mi pojasnijo,« pove.
Glas v meni mi je rekel …
Presno poslanstvo je začutila leta 2011 na akademiji RainbowWay Nemčiji, kamor je sicer diplomirana umetnostna zgodovinarka, ki pa v tem poklicu nikoli ni delala, odšla na vikend delavnico priprave veganske presne hrane, ki jo je navdušila že pred tem. »Tako me je prevzelo, da sem se odločila vpisati na celoletni študij na akademiji, čeprav je to pomenilo precejšen finančni zalogaj, pa tudi kar 11 vikendov 850 kilometrov od doma. A glas v meni mi je rekel, da bom sicer zamudila vse, na kar se že vse življenje pripravljam,« pojasni. Kaj pa ji je akademija dala? »Hrano smo spoznavali in pripravljali, povezovali v obroke prek duhovnosti, holistično. Naučili smo se jo začutiti. Na primer, če mi nekdo opiše težave, ki jih ima, enostavno začutim, kako se počuti in katera živila bi mu pomagala,« pove. Znanje o prehrani, kjer delamo še veliko napak, zdaj deli tudi na delavnicah. In katere so pasti sodobne prehrane, na kaj je res treba paziti? »Izogibanje belemu sladkorju, moki in predelanim živilom je osnova. Mlečni izdelki zakisajo telo, škoduje tudi kis, preveč česna in čebule. Priporoča se čim več surove hrane, sadja in zelenjave, piti sokove citrusov. Odsvetuje se že pripravljena hrana, ki to sploh ni. Tisti, ki ne morejo brez mesa, naj ga jedo, kot so ga nekoč – do dvakrat tedensko, zraven pa solato, zelenjavo. Večina ima na krožnikih tudi napačne kombinacije – meso ne gre s krompirjem, rižem, kašami ali žitaricami, ampak z zelenjavo. Vse troje skupaj, kot imamo v klasično sestavljenih kosilih, organizem sploh ne more prebaviti,« našteje osnove. »Pojemo tudi preveč kruha. Ta, ki ga kupujemo, je slasten in hrustljav, a poln surovin, ki nam lepijo sluznico. Zato narašča rak trebušne slinavke, pri moških pa rak prostate. Edini zdravi kruh, če ga že moramo jesti, je tisti, spečen doma, z vinskim kamnom, polnovredno bio moko in brez dodatkov. Veliko boljše so namočene žitarice, ajda, proso, kaše. Največji dobavitelj beljakovin našemu telesu pa bi moralo biti zelenje. Izkoristek teh beljakovin je kar 70-odstoten, pri mesu je le 10-odstoten. Ker je meso težko prebavljivo, nam iz organizma vleče še minerale in kalcij, iz mišic pa magnezij. Do osteoporoze tako ne prihaja z leti, ampak zaradi velike količine napačne prehrane, ki organizem osiromaši,« pojasni. »Živimo v družbi, kjer je alkoholizem družbeno sprejemljiva droga, veganstvo pa ni sprejeto,« niza dejstva. »Za nas je najpomembnejše, da pojemo čim več zelenja, ki je zraslo na prostem, na soncu, ker ima poleg sončne energije, ki je naša hrana, še informacije univerzuma. Ko mi vsak dan, lahko tudi v smutiju, zaužijemo vsaj en zeleni list, ali pa pojemo solato, ki zraste zunaj, naše telo dobi to informacijo, s tem pa tudi naš organizem in vsaka naša celica ve, kaj je njegova univerzalna naloga. Če jemo umetno pripravljeno hrano in zelenjavo, ki ne zraste na prostem, se z našim organizmom lahko manipulira, predvsem pa je to eden od vzrokov za porast rakavih obolenj,« pojasni holistična svetovalka vitalnega načina življenja in prehrane.
Ko se vrhunska vizažistka odpravi na pot – k sebi
Preden se je posvetila prehrani, je že imela kariero, bila je vrhunska vizažistka. »Tisto delo me je zelo veselo, saj najraje ustvarjam prek kreacij. Takrat sem ustvarjala zunanjo podobo. Potem pa me je življenje začelo preizkušati in rešitev sem poiskala v alternativi, duhovnosti. Čutila sem, da bi sicer zbolela. Spoznala sem reiki, učinek je bil takojšen, ustavila se je reka negativnosti, in ko mi je s tem postalo lažje, sem se obrnila v notranjost. V dveh letih sem naredila mojstrstvo, življenje se mi je začelo spreminjati in naenkrat nisem več mogla ličiti. Odšla sem iz ekipe, s katero sem delala sedem let, in si vzela leto zase. Shujšala sem 12 kilogramov, se učila angleščine, bila s seboj. Nato sem delala kot samostojna vizažistka, učila sem v šoli, to so bila – od leta 2005 do 2008 – moja najboljša leta. Sledilo je obdobje naravne kozmetike – v središču Ljubljane sem odprla trgovino, a ni šlo. Visoka najemnina, ljudje pa še niso bili pripravljeni na take produkte. Skoraj vse življenje sem bila z idejami pred časom. Veliko denarja sem izgubila,« pove. »Svoboda stane in to poudarjam ves čas,« se mi zazre v oči. »Osemnajst let sem tudi zastopala in prodajala dekorativno kozmetiko, ob začetku krize pa k sreči dobro prodala podjetje. A ker se nisem znala ustaviti, umiriti in prisluhniti sebi, kot sem se zdaj, mi je življenje namenilo še kar nekaj lekcij,« se nasmehne. Osebnostna rast jo je bogatila in povezala z njo samo. »Pred dvema letoma sem kupila hišo v Kostanjevici na Krki in se preselila tja, kjer sem končno našla svoj mir,« je opazno zadovoljna. »Imam psičko, vrt, sem v naravi, okoli sebe imam 16 vrst dreves ki, nastopajo v keltskem reikiju, ki se mu zadnja leta posvečam, tako da … Ta dom je res čakal name,« pove. In kaj jo poleg tega sprosti? »Meditiram na svoj način, tako da sem v naravi in se povežem s seboj in naravo, nove razsežnosti mi odpira tudi keltski reiki. Tudi ko ustvarjam torte, je to sprostitev za mojo dušo,« pojasni.
Torte ustvarja iz duše
V tem času se je tudi odločila, da se profesionalno povsem posveti le slaščicam, ki jih ima rada že od malega. Njena največja ljubezen so presne torte vseh vrst, po katerih zdaj slovi. Rada pripravlja oziroma peče tudi veganske, v zadnjem času so ji v navdih tudi poročne. Te, čeprav veganka oziroma občasna vegetarijanka, peče tudi klasične, odvisno pač od želja naročnikov. Torte so zdaj njene umetniške kreacije. »Včasih se ponoči zbujam in razmišljam, kakšne okrasitve bi naredila, tako me prevzamejo. Delam po navdihu, brez receptov. Zamislim si torto, začutim sestavine in jo naredim,« prizna. Za presne torte, ki so prave umetnine, izbira le najboljše, naravne sestavine. Holistka ne le po izobrazbi, ampak predvsem po duši, ne dela s praški in umetnimi barvili, ne uporablja niti semen chia, zelo pazi, kako kombinira sestavine. »Zelo pomembno je tudi, s kakšno energijo pripravljate hrano, saj jo informirate vanjo in jo ljudje pojejo. Tudi zato me nihče ne more kopirati,« se nasmehne s sijočim pogledom.
