ŠKOFJA LOKA – Slovenska športna javnost je onemela. Besede nikomur ne gredo z jezika. Misli in stavki ostajajo tam nekje v grlu, nihče pa ne more razumeti, še manj pa verjeti, da Borisa Strela ni več med nami. V 54. letu je nenadoma in povsem nepričakovano v četrtek zvečer umrl dobitnik prve slovenske kolajne na svetovnih prvenstvih v alpskem smučanju. Leta 1982 je bil bronast v veleslalomu v Schladmingu. Je bil bolan? Je imel finančne ali družinske težave, je le nekaj vprašanj (brez odgovorov), kaj je bil vzrok smrti legende. Neuradno, Škofjeločanke in Škofjeločani so zavoljo spoštovanja do svojega rojaka sila redkobesedni in zadržani, a vendarle – Boris si je sodil sam. Našli so ga v domači garaži. »Bil je moj zelo dobri prijatelj, iskren, pošten, plemenit ... Še nekaj ur prej sva govorila ... Ne morem verjeti, ni bilo opaziti nobenih znakov ... Škoda ...« je zapisal Grof, eden od uporabnikov spletne strani Med.over.net. Bil je podjetnik, to pa v teh časih ni lahko ali preprosto. Posla se je lotil po koncu športne poti – sprva s smučarskim servisom Tyrolie (bil je tudi zastopnik za nekdanjo državo), nadaljeval je s Headom, servis je imel še v Črnučah, nazadnje pa je imel testni center, izposojevalnico in servis na Krvavcu. Ukvarjal se je tudi s konji, ki jih je imel na ranču blizu Škofje Loke, zanje je skrbel z družico Majo Burian, rodil pa se jima je sin Tomaž, ki je zelo nadarjen tenisač, sicer pa s pokojnim očetom tudi solastnik podjetja Tobos, d. o. o., ki ni bilo v rdečih številkah, leto 2011 je končalo s skoraj 160.000 evri prihodkov.
Vogrinec v solzah
»Šokiran in žalosten sem … Nihče ni pričakoval česa takega. Ko pomislim, pa saj je načeta vsa ta naša generacija, s katero smo se veselili in navduševali v alpskem smučanju,« tudi Tonetu Vogrincu beseda ni stekla kot po navadi, zdelo se je, da je med našim pogovorom celo potočil nekaj solza. »Težko mi je v tem trenutku povedati kaj treznega in pametnega … Težko sploh razmišljam, zavedam pa se, kaj nam je Boris Strel dal … Obilo …«
Strel je bil in ostal smučarski idol. Bil je posebnež in avantgardist. »Bil je med prvimi, ki so začeli smučati veleslalom od vrat do vrat brez velikih zavojev, ki so bili sicer bolj zanesljivi in uveljavljeni. To je zahtevalo drugačno tehniko,« še opozori Vogrinec. V zgodovino se je zapisal kot prvi in edini Slovenec, ki je zmagal na veleslalomu za svetovni pokal leta 1981 v italijanski Cortini d'Ampezzo. Štiri leta prej je bil mladinski evropski prvak. »Nikoli, ampak res nikoli ne bom pozabil njegove druge veleslalomske vožnje na svetovnem prvenstvu v Schladmingu. Ko se je na semaforju pokazala številka tri, torej tretje mesto in bronasta kolajna, smo bili vsi šokirani,« Vogrinec ne pozabi prve medalje in veselja ob njej. »To tretje mesto ga je zaznamovalo za vse večne čase, ne pozabite – bil je tudi mladinski svetovni prvak v Kranjski Gori, še vedno je edini Slovenec, ki je zmagal na veleslalomu za svetovni pokal …« Na zimskih olimpijskih igrah je nastopil dvakrat. Leta 1980 v Lake Placidu je bil v veleslalomu osmi, štiri leta pozneje v Sarajevu pa peti. Po sezoni 1984/85 je tekmovalne smuči postavil v kot.
Kalan ostal brez prijatelja
Vest o Borisovi smrti je pretresla tudi Jara Kalana, ki ga je naučil smučati. Za nameček se je v vseh teh letih med njima razvilo pravo prijateljstvo, ob tragični smrti pa je nastala praznina. »Hudo mi je … Vso noč in ves dan že razmišljam o tem. Pa še ne morem verjeti. Boris je bil dobrovoljen in dober človek, v njem pa toliko optimizma,« ne more razumeti, zakaj se je poslovil brez slovesa.
Boris, tako Jaro, je bil izjemen športnik že kot otrok. V vsem, česar se je lotil, je bil najboljši, na koncu je izbral smučanje. »Velik talent je bil, to je pokazal tudi na snegu. Bil je velik idol za vse mlade, ki so prihajali za njim,« nadaljuje. Rada sta popila kavico, beseda se je začela in končala pri smučarskih količkih. »Vedno sva pošimfala položaj okoli današnjih smučarskih zdrah.« Tega ne bo več … Vedno je bil tako dobre volje. Kaj hudega se mu je zgodilo, da se je odločil za takšen korak?« se na glas vpraša Jaro, vprašanje pa ostane nekje v zraku. Tam v Škofjeloškem hribovju, kjer je Boris začel in tudi končal življenjsko pot.
Petrovič in Cerkovnik umrla na Hrvaškem
Smrt ne izbira, med slovenskimi smučarji pa je v preteklosti že kosila. Jože Kuralt je umrl na cesti, pred skoraj 20 leti pa se je tragično končala tudi pot nadarjene Lee Ribarič.
Jože Kuralt (1956–1986) – prometna nesreča, Špital ob Dravi
Rok Petrovič (1966–1993) – potapljanje na Korčuli
Lea Ribarič (1973–1994) – prometna nesreča v Lazah pri Tuhinju
Tomaž Cerkovnik (1960–2004) – srčna kap na Hvaru
Sašo Robič (1967–2010) – samomor na Perašici
Žalna seja in minuta molka
Včeraj so se Borisu Strelu poklonili tudi v rodni Škofji Loki, kjer je potekala žalna seja Smučarskega kluba Alpetour in Smučarske zveze Slovenije. V preddverju Športne dvorane Poden pa je še danes med 9. in 20. uro odprta žalna knjiga. Na sedežu Smučarske zveze Slovenije so včeraj spustili slovensko zastavo na pol droga. Strela so se včeraj spomnili tudi z minuto molka na državnem prvenstvu v Kranjski Gori.
