Martin želi postati svetovni prvak

Slovenski trenerji so cenjeni po svetu, tudi po zaslugi Dušana Grašiča, ki je pred 20 leti šel v Kanado, kjer je pustil globok pečat. Danes si smučarsko pot tam utira njegov 20-letni sin Martin.

Začel v Britanski Kolumbiji

»Z ženo Katarino in otrokoma (Špelo in Martinom) smo šli za eno leto. Vprašali so me, ali bi bil trener v Britanski Kolumbiji. Še danes smo tu,« pojasni Dušan, kako mu je Kanada prirasla k srcu, ne nazadnje mu je ta severnoameriška država rezala (dober) kruh. Njegov prvi šef je bil Bruce Goldsmid, s katerim sta še danes dobra prijatelja.

Sprva je sedem let deloval kot trener v provinci Britanska Kolumbija, med letoma 2002 in 2004 je treniral ekipo evropskega pokala, potem je dve sezoni bdel nad moštvom za tehnične panoge v svetovnem pokalu. Takrat je njegov varovanec Thomas Grandi prismučal do prve veleslalomske zmage v svetovnem pokalu. Bil je tudi direktor vseh reprezentanc, do 2011. pa je spet vodil ekipo za tehnične discipline, nazadnje je imel pod okriljem moštvo v evropskem pokalu. Danes je direktor, odgovoren za domači program.

Povezovalni člen

»Malce sem se naveličal potovanj, dela in poti pa mi niti doma ne manjka, saj je Kanada velika država,« pove Dušan, ki je minule dni preživel s trenerji, ki v državi bdijo nad mladimi smučarji. »S to funkcijo sem dobil nov izziv, zadeve postavljamo na novo, to je velika odgovornost,« prizna 52-letni sogovornik. Kanadčani take povezovalne in svetovalne funkcije, kot jo ima Dušan, še niso imeli. »Sem povezovalni člen med smučarsko zvezo in provincami,« poskuša pojasniti svoj položaj. Po združitvi trenerske organizacije in smučarske zveze pa je postal odgovoren tudi za izobraževanje trenerjev. »Kanadčani so me sprejeli, z njimi sem rastel, učili smo se in napredovali,« pripoveduje o tem, da so ga domači trenerji sprejeli odprtih rok v upanju, da se kaj naučijo od izkušenega Slovenca, ki se z ženo rad vrača v domovino, na drugi celini pa pogreša slastno in pristno slovensko suho klobaso.

V Kanadi smučanje nima privilegiranega položaja, kraljuje hokej, smučarija se za dolarje ruva tudi s kerlingom. Za vsak cent se morajo boriti, samoprispevki so stalna praksa, zato pretiranega prahu ne dvigajo. »Težko je zbrati denar, samoprispevek na sezono znaša tudi do 25.000 dolarjev,« priznava Grašič, ki si je z ženo v Kanadi ustvaril dom.

Hči na šolanje v Ljubljano

Sin Martin ima 20 let, študira na Univerzi v Utahu, hči Špela, 25 pomladi ima, je študirala na univerzi British Columbia v Kelowni, dodatno pa je naredila še magisterij na temo romana Gorana Vojnovića Čefurji raus. Zaradi tega je semester predavanj opravila na ljubljanski filozofski fakulteti. Martin se je hitro zapisal športu, bil je tudi član mladinske kanadske reprezentance. Letos je začel študirati inženirstvo. »Za vse se je moral potruditi sam, bil pa je veliko z mano, pomagamo mu in stojimo ob strani,« Dušan pojasni, da se zaradi njega nobena vrata za sina niso hitreje odprla. A mu družina stoji ob strani. Na univerzi v Utahu (tu se je šolala tudi TV-novinarka Ana Kobal) nad njim bdi Ljubljančan Jaka Korenčan, ki je tam že deset let glavni smučarski trener.

Martin se je odločil, da pridobi izobrazbo, vmes pa na tekmah študentske in severnoameriške serije Nor-Am opozori nase in se po tej poti prebije v B-reprezentanco. »Želim postati svetovni prvak,« je odločen športnik, čigar vzornik je veleslalomist Grandi, 20-letnik pa se navdušuje prav nad to panogo. »Razmere za delo so izvrstne, ameriški nogomet prinese toliko denarja, da lahko od tega živijo vsi drugi športi,« hvali razmere na univerzi, kjer vadi petkrat na teden. Zdaj pa čakajo sneg, da gredo smučat v Kolorado.