Lisičji brlog udoben že od vekomaj

MARIBOR – Vreme se je letos usmililo Štajercev, prireditev Zlata lisica, ženski tekmi svetovnega pokala v veleslalomu in slalomu, bo po lanski selitvi v Kranjsko Goro spet na pohorskih strminah. Izkupiček prireditve bo ob množičnem obisku bogat, v dveh dneh naj bi si Korošico iz Črne Tino Maze in kolegice prišlo ogledat vsaj 20.000 ljudi, ki bodo pod Pohorjem kakopak tudi pili in jedli, torej zapravljali. Organizatorjem, smučarskemu klubu Branik, bo to prišlo še kako prav, saj je njihova blagajna kronično prazna.

Pri tekmovanju je bil vseskozi zraven bržkone najboljši slovenski trener alpskega smučanja vseh časov Filip Gartner. Tudi letos je, prav on je kot snežni kontrolor Fisa pred dobrim tednom prižgal zeleno luč za tekmo. Gorenjec je prišel v Maribor leta 1964, ko se je Zlata lisica začela, in bil najprej honorarni trener v Braniku, enajstletno poklicno pot v tem klubu pa je začel 1967. Gartner, ki se je pod Pohorje preselil za vedno, je bil rojen leta 1939 v Češnjici pri Železnikih, kjer je bil drugi otrok od desetih. Prav Filip je kot pripravljavec prog sredi pekrskih vinogradov 1970. prvič uporabil dušično gnojilo nitromonkal, s katerim so zaradi odjuge in dežja, ki bi sicer odnesla tekmo, zaščitili progo; s snežnim cementom, kot so poimenovali preparacijo snega, so jo rešili. Filip in druščina so nitromonkal dobili iz tovarne dušika v Rušah. Zanimivo, da je podobno preparacijo snega, vendar s salmiakom, že leta 1937 na svojih skakalnicah v Planici uporabil genialni inženir Stanko Bloudek.

Leta 1976 se je Gartner na prireditvi prvič pojavil kot postavljavec proge, že tedaj pa je veljal za enega najboljših trenerjev na svetu, zlasti v tehničnih disciplinah, in je pozneje z različnimi reprezentancami in tekmovalci osvojil osem medalj na olimpijskih igrah, 28 na svetovnih prvenstvih, štiri velike kristalne globuse za svetovni pokal in 12 malih. Mimogrede: odličen trener je bil tudi njegov mlajši brat Aleš Gartner, ki pa mu je pred dvajsetimi leti, staremu komaj enainštirideset let, ko je bil trener norveške moške reprezentance, odpovedalo srce.

Na 16. Zlati lisici, leta 1979, je tudi našim tekmovalkam Anji Zavadlav, Metki Jerman in Bojani Dornig, ki jih je kot trener vodil Tomo Levovnik, prvič uspel veliki met: osvojile so točke svetovnega pokala. Korošec, Levovnikov Tomo je doma iz Slovenj Gradca, je že dolgo na začasnem delu v Ljubljani, kjer ima z družino (žena Nada ter sinova Jure in Marko) tudi stalno bivališče. Pozneje, še v bivši Jugi, je postal vsestranski športni delavec in funkcionar, sam sebe pa – malce ironično – imenuje športni birokrat. Prave Ljubljančanke pa so vse tri omenjene dame, zdaj malce starejše deklice, za katerimi pa se še vedno ozre moško oko.

Tistega leta jo je organizatorjem zagodla odjuga in Zlata lisica se je morala preseliti na vrh Pohorja. Tega sta bila vesela tudi takratna Branikova trenerja Dušan Jaunik in Matjaž Krajnc, ki sta bila v vojski in so ju organizatorji poklicali na pomoč. V tistih letih in še ničkolikokrat pozneje so bili vojaški škornji enako potrebni kot pohorske lopate. Na vrhu Pohorja je bilo pet tisoč gledalcev, ki jim je bila namenjena le ena stojnica z vročimi klobasami in čajem, vstopnina pa je stala deset dinarjev. Mimogrede: tudi vstopnice za letošnjo 49. Zlato lisico so po popularni ceni, za posamezno tekmo so za odrasle štiri evre in za otroke dva. Na prodaj so tudi posebne VIP-vstopnice za ogled tekme na tribuni in z vstopom v prostor za goste po ceni 60 evrov, nekoliko dražje, torej, kot 1979. vstopnica, klobase in čaj.

Nesporni oče Zlate lisice je Dušan Senčar, že pokojni mariborski odvetnik, smučarski trener, zvezni kapetan, predsednik Branika, Korošec z vplivnimi zvezami in funkcijami v Mednarodni smučarski zvezi, Fisu. Možu iz Prevalj, ki je pravo študiral v Beogradu in bil tudi ena od žrtev montiranih procesov v obdobju informbiroja, nekaj let je bil na zloglasnem Golem otoku, je uspelo prepričati velmože pri Fisu, da je mogoče na Dravskem polju, na komaj nekaj sto metrih nadmorske višine, organizirati vrhunsko tekmo v alpskem smučanju. Norim Štajercem so se smejali tudi Gorenjci, a vendarle sta že na prvo tekmo na Pohorje prišli z olimpijskimi odličji okiteni francoski sestri Goitschel, Christine in Marielle. Zadnja je postala prva dvojna zmagovalka Lisice, organizatorji so takrat izpeljali dva slaloma.

Na Vitrancu, kamor se je tekma večkrat selila, je Mateja Svet leta 1988 osvojila kar dve tekmi, vendar obe v slalomu, tri leta pozneje je Nataša Bokal zmagala v slalomu, v veleslamomu pa je bila druga. Prav gotovo ju Tina Maze danes in jutri lahko celo preseže.

Kdo je organiziral prvo Zlato lisico?

V biltenu prve Zlate lisice, ki je bila na Pohorju konec februarja 1964, tedaj še kot Fis 1 A-tekma, svetovnega pokala namreč še ni bilo, pojavil se je šele 1967., so tudi imena organizatorjev.

Predsednik organizacijskega odbora je bil kajpak Dušan Senčar, ki je bil tudi vodja tekmovanja. Podpredsednik je bil dr. Dušan Tomažič, sekretar France Vizjak, za finance je skrbel Franjo Orel. Propagandisti so bili Ivan Kocmut, Boris Kos, Dušan Štok in Ivo Senica. Za tisk, kot se je tedaj reklo, saj je bila vloga elektronskih medijev, razen radia, leta 1964 zanemarljiva, je skrbel legendarni novinar in urednik Večera, nekdaj tudi dober rokometaš, Peter Kancler. Danes bi pred njegovim imenom najbrž pisalo PR, torej bi bil Pero piarovec.

Za zdravje je skrbel dr. Stojan Škodnik, tekmovalke, trenerje in druge spremljevalce sta po hotelih nastanila Ernest Zakrajšek in Rado Lebar, telefonija je bila v rokah Vlada Durjave, promet je vodil Drago Mlakar. Franci Čop in Marjan Kožuh sta bila v organizacijskem odboru ministra brez listnice, prvi je bil tudi vodja prog, drugi pa uradni napovedovalec. Računsko pisarno je vodil Leopold Kokol, časomerilce Svetozar Zei, tekmovalke pa sta s starta spuščala Vlado Arhar in Janez Lukšič.

Poleg Senčarja je bil najpomembnejši član te druščine Franci Čop, predvojni trgovec, ki se je zaradi posla po končani trgovski akademiji na Dunaju z rodnih Jesenic – odraščal je v številni in znani družini Čop, njegov stric je bil znameniti alpinist Joža Čop, gorski reševalec, planinski vodnik in pionir zimskega alpinizma – preselil v Maribor, kjer je odprl športno trgovino. Bil je dvakratni olimpijec v alpskem smučanju, v letih 1936 in 1948, trener alpske smučarske reprezentance, legenda smučanja na Pohorju in velja za očeta Pohorske vzpenjače. Zanimivo, da sta bila z Marjanom Kožuhom, sicer mariborskim turističnim delavcem, v sorodu, bila sta svaka, saj se je Čopova sestra Sida poročila s prvim napovedovalcem na Zlati lisici, ki je bil spiker tudi na največjih skakalnih tekmah v Planici.