Jerman v penzijo, Rok pa v jok

»Številka 36 je bila zadnja številka, ki sem jo oblekel,« so bile uvodne besede 34-letnega Andreja Jermana, ko je oznanil svoje slovo od tekmovalnega smučanja. »Prišel je čas, da se poslovim. Priznam pa, da sem imel zadnje čase precej težav, da sem se spravil na tekmo pa tudi po progi se nisem več tako metal kot ostali fantje,« je odkrito, tak je bil vedno, priznal Jerry. Kaplja čez rob je bil težak padec na treningu smuka v Kitzbühelu. Imel je srečo v nesreči, odnesel jo je »le« s pretresom možganov. Danes se počuti dobro, v spominu pa je še kar veliko lukenj. »Ležal sem v snegu in spraševal, kje sem ... Ni mi bilo jasno, ali sem na smuku v Wengnu ali Kitzbühelu. Menda naj bi po padcu iskal izvijač, da bi si spet pripravil smuči in nadaljeval vožnjo. Vse okoli mene pa sem prosil, naj sporočijo domov, da je z mano vse v najlepšem redu,« je le par scen, ki so ostale v Andrejevem spominu iz časa, preden so ga pripeljali v bolnišnico.

Dvakrat najboljši

Da mora proč in postaviti smuči v kot, mu je bilo sporočeno med vrsticami. Takrat tega ni razumel, danes pač. V Wengnu se mu je na treningu smuka zataknilo koleno, s fizioterapevtom Nacetom sta ga le naravnala. Za nameček pa je na tamkajšnji tekmi za las ušel padcu. Po pogovoru z boljšo polovico je sklenil, da bo počakal Kitzbühel ter morda podaljšal kariero do olimpijskega Sočija. Pa se je potem kar Kitzbühel odločil namesto Andreja. S kariero je zadovoljen. »Nimam si kaj očitati, dal sem vse od sebe. Včasih še kaj več kot to. Dosegel sem precej, ne glede na razmere, v katerih smo delovali. Iz tega smuka smo naredili čudež.« Za vedno bo zapisan kot prvi slovenski zmagovalec smukaške preizkušnje svetovnega pokala (23. februarja 2007 v Garmisch-Partenkirchnu na progi Kandahar), ki je bila jubilejna 50. zmaga slovenskih alpskih smučarjev. Drugič pa se je na 1. mesto zavihtel še v Bormiu (29. decembra 2009). Kot zadnji nastop bo v statistiki zapisan smuk v Wengnu 19. januarja letos. V smučarske anale se je zapisal tudi zaradi številnih poškodb – zlom zapestja, poškodba desnega kolena, dve poškodbi levega kolena, zlom obeh golenic ...

Serviser ga je vlekel iz dreka

Jerman se kljub prenaglemu slovesu zaveda, da je imel veliko sreče in privilegij, da je bil smukač slovenske reprezentance: »Delal sem to, kar me veseli in navdušuje. Pa še plačan sem bil za to. Večina ljudi o tem le sanja.« V teh trenutkih, solza ni manjkalo, se je pionir slovenskega smukaškega preboja med elito spomnil mame, pokojnega očeta, brata, žene ter skoraj vseh trenerjev. Začelo se je z Jožetom Bratovžem, nadaljevalo pa z Romanom Rozmanom, Jožetom Gazvodo, Dejanom Poljanškom, Urbanom Planinškom ter Tadejem Platovškom. Ni pozabil na svojega serviserja Primoža Gregoriča. »Večkrat me je potegnil iz dreka. Ko mi ni šlo, je vedno dobro namazal smuči.« Med Andrejevim govorom pa je bilo nekomu še posebno hudo. »Saj ti je težje kot meni,« ga je simpatično mentorsko ošvrknil Jerry, Rok Perko pa je potočil še solzo več.

Kot bratje

»Počaščen sem, ker sem delal s takimi ljudmi, Andrej in Rok sta bila moja mala brata, vsi skupaj pa ena velika družina,« je Andrej poudaril, kako blizu so si bili smukači. Rok pa je jokal naprej. »19 let mi je bilo, ko sem prišel v reprezentanco, držal sem se ga na ogledih prog, imel me je kot na špagi navezanega. Zdaj, ko odhaja, šele vidim, kako nam bo manjkal,« Rok ni skrival čustev in navdušenja nad kolegom iz reprezentance, upajoč, da bo Jerry ostal z njimi. Na Smučarski zvezi Slovenije so potrdili, da o tem razmišljajo. »Vse bomo naredili, da ga zadržimo vsaj do konca sezone,« je bil jasen strokovni vodja Vlado Makuc. »Andrej je dosegel celo kopico vrhunskih rezultatov. Bil je pionir v hitrih disciplinah, dosegal je izjemne uspehe kljub vsem poškodbam in težavam. Jerry, čestitam ti za vse. Vesel sem, ker sva skupaj tekmovala,« pa je dodal Jure Košir, ki je prišel pozdravit svojega nekdanjega sotrpina iz smučarskih vrst.