V Planici pogoltnil velik cmok

Ko je v Ernesta Prišliča 4. decembra v Planici z avtomobilom trčil eden od tamkajšnjih (pogodbenih) delavcev, se je članu slovenske reprezentance v smučarskih skokih B ustavil svet. Potem ko so ga s helikopterjem prepeljali v ljubljanski klinični center, so ga dali zdravniki zaradi hudih poškodb (zlomljene golenice, počene čeljusti in očesnega dna) v umetno komo. Okolice se je začel počasi spet zavedati šele po božiču. »Obrambni mehanizem je naredil svoje, zagotovo je dobro, da se ne spominjam nesreče. Niti tega ne, da smo bili tisti dan na treningu v Planici. Spomin se mi vrne šele enkrat pred novim letom, ko sem ležal v bolnišnici. Zato ne vem, kaj se je točno zgodilo, so mi pa drugi rekli, da sva z Anžetom Semeničem tekla ob robu ceste, kakšnih 50 metrov nižje od osrednjega objekta nordijskega centra, ko je nasproti pridrvel avtomobil in me zadel,« je razkril Prišlič.

Ko se je po dveh tednih zbudil iz kome in se zavedel, da se je sezona zanj že končala, še preden se je začela, je bilo njegovo razočaranje velikansko. »Več let sem lovil točke med elito, s katerimi bi si vsaj na letalnici zagotovil nastop v svetovnem pokalu. Potem ko sem si jih septembra lani v Čajkovskem le priskakal v veliki nagradi FIS, sem se toliko bolj veselil sezone, zato mi je bilo v bolnišnici res hudo. No, sprva sem, misleč, da imam dovolj časa za okrevanje, govoril, da se bom kljub vsemu pripravil vsaj za Planico. Da se mi ne bo izšlo, sem spoznal, ko so mi sneli mavčno oblogo z noge, ta je bila brez mišic in me na začetku ni ubogala,« je pojasnil 23-letnik iz Črnega Vrha v občini Tabor (pri Vranskem), ki je bil februarja ves mesec v rehabilitacijskem centru Soča, v sredo pa se je za dva tedna odpravil še v Čateške toplice.

Skokov ga ni strah, voznikov pač

Vesel je, da je doslej tako dobro okreval in da se mu posledice poškodb pravzaprav ne vidijo več. S povzročiteljem nesreče se je srečal med finalom v Planici. »Šla sva na kavo in se pogovorila. Opravičil se mi je in obžaloval, kar je naredil. Do njega ne gojim zamere. Ravno v torek sva bila na sodišču, kjer sem privolil, da ga ni treba več sodno preganjati in da lahko svojo kazen oddela oziroma odplača,« je zaupal Erni, kakor ga mnogi kličejo. V Planici je med finalom svetovnega pokala zelo užival. »Bilo je super. Najprej sem sicer pogoltnil velik cmok, ker sem vedel, da ne bom mogel poleteti. A nato sem nekajkrat podoživel svoj lanski polet na preizkusu (246 m), še bolj vesel pa sem bil tistih, ki so šli še dlje. Zlasti Kraft in Stoch sta bila izjemna,« je bil očaran nad spektaklom na letalnici bratov Gorišek.

Najbolj smešno mu je, ko ga ljudje zdaj sprašujejo, ali bo še skakal in ali se nič ne boji skokov. »Pa saj me skokov ni treba biti strah, ker se mi to ni zgodilo na skakalnici, se pa lahko bojim avtomobilov oziroma voznikov. Zaradi tega, kar se mi je zgodilo, sem na cesti veliko bolj previden, tudi moj način vožnje je bolj umirjen,« je omenil član SK Zagorje, ki vadi po prilagojenem programu kondicijskega trenerja Mitje Bračiča. Počuti se že tako močnega, da bi šel lahko že jutri skakat. A bo moral počakati do maja, ko se bodo reprezentančne priprave za novo sezono začele tudi na skakalnici. »Kar zadeva moje želje, se niso spremenile. Rad bi bil čim bolj uspešen v tem, kar počnem, eden od velikih ciljev pa je, da bi spet letel. Za zdaj se mi še pozna pomanjkanje moči in gibljivosti. Želim si, da bi bil do poletja spet nekje tam, kjer sem že bil, in da bi kolikor toliko uspešno tekmoval v celinskem pokalu – že od Kranja naprej. Upam, da se bo tudi v mojem primeru uresničil pregovor Kar te ne ubije, te okrepi,« si je še zaželel Prišlič in se še enkrat zahvalil vsem, ki so mu v težkih časih stali ob strani, še posebno pa mami Branki in očetu Rajku, bratu Tilnu in dekletu Sabini.