Njegova pot do takšnega uspeha je bila zadnjih deset let polna odrekanj, nam je zaupal v intervjuju le dan pred zgodovinsko borbo, ko je še enkrat opozoril nase, in sicer da mora svetovna elita v prihodnosti resno računati nanj. Kickboks trenira od leta 2007, profesionalno pa se je z njim začel ukvarjati tri leta pozneje. »Prvi dvoboj je bil za mano, ko sem bil star 18 let,« se spominja. Njegovo življenje je bilo prepleteno z borilnimi veščinami od njegovega rojstva. »Oče je bil trener karateja. Vedno so me privlačile zgodbe o borilnih veščinah. Veliko vlogo so v mojem življenju odigrali filmi Jean-Clauda Van Damma. Pri šestih letih sem začutil, da si želim iti po tej poti,« pripoveduje z iskricami v očeh. Kljub veliki želji in ljubezni do borilnih veščin pa ga je življenje za nekaj let odpeljalo po drugi poti. »Kot otrok sem si želel družbe in igre, veliko mojih vrstnikov pa so takrat zanimali ekipni športi oziroma tisti, pri katerih so se lahko družili. Odločil sem se za nogomet, toda pozneje, v srednji šoli, sem spoznal, da ta ni zame, in sem se vrnil k borilnim veščinam, individualnemu športu, pri katerem sam sprejemaš odločitve.
Hrvati ga imajo za svojega
Občutek, da ga imajo sosedje južneje od Kolpe za svojega, me ni prevaral, ob tem pa mi je Samo zaupal, da je tri leta treniral na Hrvaškem. »S prijatelji smo si delili potne stroške, da je bilo vse skupaj izvedljivo. Samemu mi finančno ne bi zneslo. Hrvati so me imeli vedno za svojega,« pove z nasmehom na obrazu in doda, da so ga imeli ljudje v Sloveniji vedno za Hrvata, na Hrvaškem pa za Slovenca. »Ko sem prvič nastopil v organizaciji FFC, so vedeli, da sem izkušen borec. Bil sem njihov favorit in vzhajajoča zvezda.« Ker je odraščal in treniral v majhni sredini, se je moral toliko bolj truditi in dokazovati, saj imajo trenerji pri nas veliko več dela kot tisti v tujini, med drugim tudi zaradi tekmovanj, ki jih pri nas ni veliko. »Moral sem potovati po vsej Evropi in iskati dvoboje,« mi pojasni. Takšna potovanja pa so bila velik zalogaj. »Uspelo mi je zaradi očeta in mame, ki sta mi omogočila treninge,« je hvaležen. Njegovo življenje je podrejeno športu, česar marsikdo ne more razumeti. Samo se namreč zelo razlikuje od vrstnikov, saj so treningi in telovadnice skoraj edino življenje, ki ga pozna, a si niti ne želi, da bi bilo drugače. »Zbudim se ob pol šestih, pojem zajtrk, ob šestih že treniram, in sicer približno dve uri. Dopoldanski trening, ki je vsak dan drugačen, se navezuje na popoldanski trening, ki je vsak dan enak, in sicer treniram tajski boks. Na en dvoboj se denimo pripravljam dva do tri mesece,« še pojasni.
Popravnih izpitov ni
Ob tem me prešine, da prosti čas zanj ne obstaja. »Po treningu mi preostane čas za malico in počitek, prav tako po drugem treningu. Nimam časa za kave ali hobije,« mi zaupa. Večina vrstnikov tega ne more razumeti. Čemu vse se je moral v zadnjih letih odpovedati, me zanima. »Zame to niso odrekanja. Ne zdi se mi, da sem bil v vseh teh letih za karkoli prikrajšan,« se nasmehne. »Moji vrstniki se ob petkih in sobotah zabavajo, zame zabave pač ne obstajajo, kadar se pripravljam na dvoboje,« še doda. Po vsaki borbi si vzame čas za prijatelje, a le za kakšna dva tedna. »In to je moj dopust,« pove. Kaj pa dekleta, sem radovedna. »Za dekleta si vzamem čas,« se zasmeji in mi zaupa, da je samski. Pripadnice nežnejšega spola zaradi njegovega poklica nanj ne gledajo nič drugače. »Ko me bolje spoznajo, so presenečene. Tiste s predsodki so redke, dekleta pravijo, da ne verjamejo, da gre za istega človeka,« se zasmeji in pojasni, da je v ringu povsem druga oseba kot v zasebnem življenju. »Sem miren, čisto nič agresiven. Med borbo sem nasprotje samega sebe. Gre za borbo dveh značajev,« pove zamišljeno in me znova hitro opomni, da je njegovo življenje pač podrejeno temu športu. »Tukaj ni popravnih izpitov. Ena sama napaka je lahko usodna,« pove. Z zadnjim dvobojem je Samo dokazal, da je edina prava pot tista, v katero človek verjame z vsem srcem. In takšnih uspehov ne bi bilo brez ekipe, ki mu ves čas stoji ob strani. »Na prvem mestu je Jure Cesar, moj trener in prijatelj iz otroških let, ki pozna vse moje slabe in dobre lastnosti, človek, ki me zna pripraviti na borbo in voditi med njo. Imam tudi kondicijskega trenerja, ki se je zaradi službe odselil v Litvo. To je Tomaž Brinec, s katerim sem stikih in mi vedno z veseljem pomaga. Moj menedžer pa je Orsat Zovko, lastnik FFC in nekdanji menedžer hrvaškega zvezdnika Mirka Filipovića.« Ob koncu intervjuja strnem misli in sklenem, da gre za majhno ekipo z velikim srcem, kar je dokazal tudi Samov zadnji zgodovinski dvoboj.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
