RIO DE JANEIRO – V dobrih dveh tednih bivanja v enem izmed najvznemirljivejših mest na svetu sem na ulicah videl več lačnih brezdomcev, ki ležijo po pločnikih, klopeh, pod kipi, v senci dreves, v bližini fontan in še kje, kot pa potepuških in shiranih psov. Pravzaprav sem v četrti Lapa, kjer bivam v času nogometnega svetovnega prvenstva, opazil le enega hudo podhranjenega psa. Po videnem nočem sicer trditi, da je v Braziliji bolje psom kot ljudem, a vseeno me je prijetno presenetilo dejstvo, da ne manjka štirinožnih ljubljencev, ki jih lastniki ponosno sprehajajo po živahnih ulicah.
Tudi brazilska društva za zaščito živali so dvignila glas, ko so oblasti med pripravami na mundial čistile favele in pri tem niso imele usmiljenja ne do ljudi niti do psov in mačk, ki so v slogi živeli v revščini. Nekatera barakarska naselja so brezkompromisno porušili ter pregnali ljudi in živali v notranjost, daleč od oči svetovne javnosti, ki jih tukaj predstavljamo novinarji.
V Lapi se kosmatincem v glavnem dobro godi, čeprav so večje zelene površine nekoliko oddaljene, tako da ne morejo ravno pogosto prosto tekati v naravi. Zato in pa zaradi manjših stanovanj so ljubitelji psov v Rio de Janeiru v glavnem poiskali manjše pasme psov, ki ne zahtevajo toliko gibanja, so pa izvrstna družba že značaju odprtim, prijaznim in družabnim Brazilcem. Nekaterim sem rade volje ponudil priboljšek, drugim vodo, tretje sem tudi fotografiral.
Brivec Amorim
V eni izmed stranskih ulic, Dos Invalidos, nedaleč od središča Rio de Janeira ima moški frizerski salon in brivnico Amorim. Priletni možakar že več kot 40 let ureja pričeske in brije someščane, v njegovem lokalu pa pomisliš, da se je čas že davno ustavil. Nadvse prijeten občutek je, ko spremljaš njuno predano in zelo pedantno urejanje strank.
Seveda med delom ne manjka razprav o tem in onem, politika ni prepovedana tema, kakor v brivnici (Borisa Dvornika) v kultni hrvaški televizijski seriji Velo misto (Neću politiku u svoju butigu!). Verjetno je najpogostejša tema nogomet, tudi v teh dneh, ko se na veliko komentira neuspeh brazilske reprezentance, ki je ostala brez naslova svetovnega prvaka.
Amorimu sem prepustil, da me obrije, kar sem si od nekdaj želel izkusiti. Ta obrt je v Braziliji še zelo živa. »Komanda!« je terjal navodila, potem ko sva že spoznala, da se v portugalščini ne moreva prav dobro sporazumevati, on pa tudi ne govori katerega izmed tujih jezikov. Vseeno je britje potekalo tekoče, prav elegantno. Potem je zapeklo kot hudič, ko je nanesel alkohol na razdraženo kožo. Že takoj zatem je vse to močno ublažil s pudrom. Britje pri Amorimu, ki si je za mojo brado vzel skoraj 20 minut časa, je vredno 10 realov (približno 3 evre).
Neymar v Tijuci
V četrti Tijuca imajo domačini svoje navijaško središče v času vsakega svetovnega prvenstva. Posebej množično, ko se zbere tudi več kot 20.000 ljudi, je na Alzirau ob tekmah brazilske reprezentance. Ozračje je izjemno, navijanje zelo strastno, incidentov praktično ne poznajo. Prijazno so nas opozorili le, naj se v gneči pazimo žeparjev, saj smo kot redki tujci dobrodošla tarča.
Letos se pred množico postavlja tudi fant, ki je na las podoben prvemu zvezniku brazilskega nogometa Neymarju. Oblečen v dres izbrane vrste ustreže vsakršni želji za skupno fotografiranje, toda ne med tekmo, ko zelo pozorno spremlja dogajanje na velikem zaslonu.
V Alzirau so vselej tudi številne televizijske kamere, ki beležijo odziv temperamentnih navijačev, ti posnetki pa se potem še neštetokrat predvajajo na domačih televizijah. Med najbolj gledanimi so namreč tudi prispevki o navijačih, njihovih pričakovanjih in komentarjih razpletov tekem.
