Rekreiranje z
 dopingom ni tabu

Kako je z dopingom med rekreativnimi športniki?

Obstaja teorija, da proizvajalci dopinga največ poskusov opravijo prav na svoji bazi. In če obrodijo želene rezultate, jih začnejo uporabljati tudi v špici. V zvezi z dopingom med rekreativci se je treba zavedati dveh dejstev. Prvo je to, da so tudi med njimi zelo nadarjeni športniki z odlično gensko zasnovo, njihova smola je le v tem, da v mladosti niso šli skozi ves proces treninga, ker niso imeli možnosti. Drugo pa je, da se nekateri športa lotevajo zelo profesionalno. Nekateri rekreativni kolesarji so bolj natrenirani od profesionalcev in predvidevam, da jih med njimi kar precej sega po nedovoljenih sredstvih. Rekreativci imajo do dopinga malo drugačen odnos, saj zanje ne velja tak sistem nadzora kot za vrhunske športnike. Res pa je, da v Sloveniji ni nobenih podatkov o razširjenosti uporabe nedovoljenih snovi in postopkov med rekreativci. Vse so le bolj ali manj ocene in domneve.

Kakšen je po vašem mnenju odstotek rekreativcev, ki uporabljajo sredstva s seznama nedovoljenih substanc?

Gre za domnevo in subjektivno oceno, rekel bi, da se število giblje med dvajset in trideset odstotkov.

Verjetno je v nekaterih državah nadzor rekreativnega športa precej bolj razvit?

V Nemčiji nacionalna protidopinška agencija sodeluje tudi z rekreativnimi zvezami. Stvar deluje tako, da organizator rekreativnega tekmovanja najame nemško protidopinško zvezo za izvedbo kontrole. Posameznike, katerih vzorci so pozitivni, kaznujejo s prepovedjo udeležbe na tekmovanjih.

Kateri rekreativni športi so največkrat pod drobnogledom?

Aerobni in anaerobni. Pri prvih so zelo pogosti eritropoetin, različna poživila in delno tudi anabolni agensi, ki jih uporabljajo predvsem za obnovo in gradnjo mišic. Na drugi strani so anaerobni športi, kot so fitnes, bodibilding in drugi športi moči in lepote, kot jih imenujem. Tam so najbolj razširjeni anabolni agensi, ki povečujejo mišično maso. Poleg tega tudi snovi, ki zakrivajo ali preprečujejo nastanek neželenih stranskih učinkov, kot so akne, rast prsi, dlakavost, zmanjševanje testisov...

Zakaj rekreativec, ki se s športom ukvarja za užitek, seže po nedovoljenih sredstvih?

Nekateri so zelo tekmovalni, poleg tega so se v zadnjem času povsem spremenili moralni in lepotni standardi. Današnja mladina nima nobenih zadržkov, da ne bi za dosego cilja ubrala bližnjice. Doping gotovo spada v to kategorijo. Precej zaslug, da je tako, ima tudi farmacevtska industrija. Če je včasih veljal rek, da za vsako bolezen rožica raste, danes pravimo, da za vsak najmanjši problemček obstaja tabletka.

Je med rekreativci sploh mogoče uveljaviti razmeroma učinkovit sistem nadzora?

Težko. Čeprav nekateri primeri, ki sva jih že omenila, dokazujejo, da je tudi to možno. Seveda je tudi pri nadzoru rekreativcev vrsta logističnih težav in ovir, ki otežujejo in onemogočajo proces. Vrhunski športniki morajo namreč protidopinškim organom vedno sporočati, kje so, da se v vsakem trenutku lahko izvede nenapovedana kontrola. Od rekreativcev kaj takšnega ni možno zahtevati. Poleg tega gre za precej večjo skupino, ki bi jo bilo treba nadzirati.