Pohvala slike ali razstave je kot dober izid pri športu

Ker je atletika kraljica športov, jo z epsko legendo tudi okronajmo. Milena Usenik je nova kronska zgodba, legende pa nastajajo v boju z lastnimi mejami in tistimi (nad)naravnimi. »Že v gimnazijskih letih sem bila kar vneta športnica in sem v različnih panogah tekmovala na srednješolskih prvenstvih. Bila sem tudi orodna telovadka v Narodnem domu. Tam je bila v tekmovalni del vključena tudi atletika, in sicer mnogoboj. Že tu se je pokazalo, da sem morda bolj nadarjena za lahko atletiko. Leta 1954 ob vpisu na višjo šolo za telesno kulturo sem se odločila, da se bom bolj posvetila atletiki, in sem pustila orodno telovadbo. Atletiko je na šoli poučeval profesor Jože Šturm, ki je postal tudi moj trener. Povedal je, da je že na tekmovanjih opazil, da sem kar nadarjena za met krogle. Vpisala sem se v Atletski klub Odred, pozneje se je preimenoval v Olimpijo. Jože Šturm je bil poleg predavatelja tudi trener v klubu,« je pripoved uvedla suvalka krogle Milena Usenik.

»Z vztrajnim delom pri tehniki metanja in splošni telesni kondiciji, ki je potrebna pri tej disciplini, sem že naslednje leto, in sicer oktobra 1955, postavila nov državni jugoslovanski rekord 14,34 m. Leta 1956 pred olimpijskimi igrami v Melbournu pa sem imela najboljši rezultat 14,81, kar je zadostovalo, da sem se z Nado Kotlušek, klubsko kolegico, ki je bila tudi suvalka krogle in metalka diska, udeležila olimpijade v Avstraliji. Kotluškovi, vse leto 1956 sva si menjavali mesta na tekmovanjih in postavljali osebne in tudi državne rekorde, je pred OI uspel rekordni sunek 15,04. Tudi na olimpiadi se je zgodilo, da je bila uvrščena pred menoj, in sicer na osmo mesto, jaz sem bila deveta,« so tekle nostalgične besede iz legendarnih ust. »Olimpijske igre v Avstraliji so mi ostale v lepem spominu, potovanje je bilo nepozabno. Za tiste čase je bilo takšno potovanje za običajne ljudi skoraj nemogoče. Res si bil tega deležen morda le kot športnik, ki je v trening vložil vse svoje ambicije, talent, pridnost in voljo, da je izpolnil zahteve za udeležbo na takšnem tekmovanju, kot je olimpijada,« je Usenikova podčrtala kar malo odisejado (Dunaj, Hamburg, Stockholm, Luleå, Anchorage na Aljaski, Honolulu, Fidži) do Melbourna. »Na Havajih so me na plaži neverjetno prevzele barve morja, cvetja, ljudi, zame je bilo vse kot v pravljici.« OI pa so velik dogodek v vseh razsežnostih. »Trema, odgovornost, vse to me je spremljalo, tudi na tekmovanjih, manjših od olimpijskih iger,« se je spomnila atletinja z Blok.

Rekord držal 23 let

Milena Usenik je imela pred olimpijskimi igrami v Rimu leta 1960 velike ambicije. »Bila sem v sijajni formi, tudi državni rekord Nade Kotlušek sem presegla za nekaj centimetrov, kroglo sem vrgla 15,10 metra. V rimskih kvalifikacijah sem bila s 14,74 kar uspešna. Ne vem pa, kaj se je zgodilo v finalu, nisem mogla dobiti dobrega občutka s štirikilogramsko kroglo. To sem največ sunila le na 14,19, kar je bilo premalo za več kot 12. mesto. Nad seboj sem bila zelo razočarana, kam je šlo vse tisto, kar sem s treningi in optimizmom tako vztrajno nabirala?« je pripomnila olimpijka iz večnega mesta. Da še podkrepimo te nostalgične čase atletskega suvanja krogle in nadvse poetično pripoved, bodo statistično zaigrale letnice in številke. Usenikova je denimo na univerzitetnih igrah leta 1957 v Parizu in dve leti pozneje v Torinu kroglo sunila do bronastega in srebrnega odličja, na EP v Stockholmu, 1958. je bilo to, je osvojila osmo mesto, ima tri druga mesta in eno tretje z balkanskih iger. Leta 1955 je v Istanbulu zmagala, a ker so nastopile le tri države, ji te uvrstitve ne štejejo v statistiko. Državna prvakinja Jugoslavije je bila štirikrat, slovenska trikrat. Njenih 15,10 je kot slovenski državni rekord držalo kar 23 let, ko ga je 1983. s sunkom na 15,37 popravila Mira Pajtler.

Rimsko olimpijsko zlato si je v krogli prisuvala Tamara Press iz Sovjetske zveze. »Verjamem, da je Tamara Press s svojo močjo in eksplozivnostjo svoje dosežke pošteno dosegla. Izžarevala je že s pojavo, posebno energijo, človek se že rodi takšen, bila je možača od ženske atletinje,« smo se seveda morali dotakniti tudi ruske dopinške problematike, nekoč sovjetske. »V tistem času, če po pravici povem, nisem imela pojma, da obstajajo kakšni prepovedani napoji. Hranili smo se po svoje, menim, da zdravo. Kolikor je pač bilo na razpolago, čisto navadno hrano. Imela sem navado, da sem pred tekmovanjem zmešala rumenjak z žlico sladkorja in to pojedla. Zdelo se mi je, da me je prebudilo, da mi je dalo energije. A to je bilo verjetno bolj psihično, nekaj sem morala imeti, da me je pognalo,« je dvakratna olimpijka razkrila svojo formulo. »Tisti čas prepovedane snovi najbrž še niso bile tako prisotne ali pa zanje nismo vedeli. Danes se zdi, da so stroge dopinške kontrole vzele davek. Če je res, da so atleti in atletinje jemali prepovedane snovi, je najbrž res, da ob temeljitejšem preverjanju, posebno v metih, ne dosegajo več takšnih rezultatov, kot so jih. Človeško telo je zelo zmogljivo, vendar so nekje meje. Doping je bil verjetno način, da so napredovali,« je nadaljevala. Usenikova ima o Novozelandki Valerie Adams, dvakratni olimpijski in štirikratni svetovni prvakinji, tudi svoje mnenje. »Izjemna je, prava metalka, visoka, energična, eksplozivna. Je enkratna osebnost, takšna se rodi le enkrat na sto let.« Danes pa suvalke krogle na treningih tudi dvigajo uteži. »Tudi meni je trener po olimpijadi v Rimu svetoval dviganje uteži. Pa tudi teči s kakšno težko palico. Odvrnila sem mu, da takšnih stvari ne bom počela,« se je nasmejala Milan Usenik. »Tudi to je malce pripomoglo, da sem prenehala.«

Nova avantura

V njenem življenju pa je bil ključen tudi klic slikarstva. Diplomirala je na akademiji za likovno umetnost in pozneje opravila še slikarsko specialko oziroma magisterij. »Po OI v Rimu sem premišljevala o tem, kaj mi je storiti. Spoznala sem, da nisem ravno najidealnejši tip suvalke krogle, predvsem sem bila premajhna. Vedno so me reševale le eksplozivnost, moč, delavnost, pridnost, volja in morda nadarjenost. Odločila sem se, da se bom bolj posvetila svojemu drugemu veselju, slikarstvu. Že ko sem trenirala in študirala na višji šoli za telesno kulturo, sem obiskovala risarske in slikarske delavnice. Po napornih treningih je bila to prava sprostitev za telo in dušo. Čeprav še nisem bila pripravljena opustiti treniranja suvanja krogle, sem se prijavila na sprejemni izpit na akademijo za likovno umetnost. Bila sem sprejeta in sem se na vrat, na nos, brez razmišljanja, podala v novo življenjsko avanturo. Preprosto sem pozabila na atletiko, morda malce tudi zaradi zasičenosti z napornimi treningi. Moji predniki so bili dobri rezbarji, stric je bil amaterski slikar, doma na Blokah so po stenah visele njegove slike. Mislila sem si, da sem morda le podedovala nadarjenost, če že imam veselje, in iskala možnosti, da se v tem pomenu še sama izrazim po svoje. Prelomnica po olimpijadi v Rimu me je popolnoma usmerila v prelep svet umetnosti,« je navrgla akademska slikarka. »Zanimajo me odnosi barv na sliki, prava svetloba, pomembna je celotna kompozicija. Vesela sem, če kdo pohvali mojo sliko ali razstavo, to je kot dober rezultat pri športu, vzpodbuda za naprej. Imam srečo, da sem ob sebi vedno imela moža Emerika Bernarda, akademskega slikarja, nesebično sva tudi slikarsko podpirala drug drugega,« smo še umetniško zaposlili možgane.

»Navdih za stvaritve najdem kje drugje kot v naravi. Tam se ti odpirajo tisoči pogledov in možnosti, da izluščiš svojo vizijo nekega detajla, ki te pritegne. Lahko je tudi šopek rož ali skrivnostne sence poznega popoldneva. Nikoli me ne zanima popolno posnemanje videnega. Vse vidim po svoje in realiziram na svoj način. Morda tudi zato moje slike učinkujejo tako abstraktno,« se je dopolnila Usenikova. Sta šport in umetnost morebiti na kakšni ravni povezana? »Telesna aktivnost, torej šport, je povezana ne le z umetnostjo, temveč z vsemi dejavnostmi v življenju. Športno udejstvovanje krepi telo, torej ti da energijo, te vzgaja. Krepi tudi voljo, vztrajnost, bistri duha, si bolj delaven. Vse to je treba, da katerikoli poklic dobro opravljaš. Vse to potrebuješ tudi pri umetnosti. Pri športu sem tudi sama pridobila, si privzgojila vse te navade, ki mi koristijo že vse življenje. Ne le pri atletiki, z jogo se intenzivno ukvarjam že štirideset let. Tudi ob slikanju skrbim za telesno dejavnost. Sem zagovornica zdravega športa, zdravega udejstvovanja, in ni pomembno, če so rezultati malce slabši, tako se mi zdi,« je piko na i udarila Milena Usenik, ki bo 9. septembra dopolnila 82 let.