Življenje piše različne zgodbe, vsak od nas pa ima svojo pot. Tudi Rok Grželj. 30-letni Divačan je čez vikend blestel na malonogometnem igrišču, v nedeljo zvečer pa že postiljal posteljo v zaporniški celici.
Do 23. ure v celici
»Vesel sem tega naslova, zaslužili smo si ga, pojedli smo parket, na terenu pa pustili srce,« je ves navdušen povedal po finalu pokala Terme Olimia, ko so bili igralci s Škofij s 6 : 3 boljši od Dobovca Trgovin Jager. V odločilni tekmi je Grželj zadel za 1 : 1, v polfinalu dosegel dva dragocena gola, za nameček pa v zadnji sekundi s podajo iz kota našel Marka Hrvatina za zmago 6 : 5 proti Oplastu. Časa za veselje pa Rok ni imel, tudi med pogovorom je pogledoval na uro, da ne bi zamudil. Do 23. ure je namreč moral biti v svoji celici na Dobu na Dolenjskem, kjer prestaja dveletno zaporno kazen. Sedi, ker se je pečal s pranjem denarja. Lani je bil pravnomočno obsojen, osem mesecev je za njim. Žal mu je, za nazaj ne more spremeniti ničesar: »Ni mi vseeno, da sem pristal v zaporu,« na glas prvič javno pove.
»Ko se znajdeš v zaporu, te to strezni in postavi na realna tla,« nadaljuje Rok, ki se je v zaporu lotil šolanja. Dve leti gostinske šole je naredil na svobodi, 11 izpitov pa ga čaka med štirimi stenami na Dolenjskem. »Tri sem že opravil, pred mano je praksa,« se pohvali, potem pa po šahovsko, ki ga zelo dobra igra in obožuje, razmišlja že dve potezi naprej: »Doma v Divači imamo picerijo. Ko pridem iz zapora, želim pomagati in delati.« V zaporu ga imajo radi, tudi zato, ker je športnik. Okoli njega se je zbrala zaporniška nogometna ekipa, ki je v zimski ligi v Trebnjem osvojila 4. mesto. »Sozapornike sem naučil nekaj trikov, dobro jim gre, hitro se učijo,« pohvali soigralce, ki tako kot on ne marajo porazov: »Ko izgubim, po nekaj dni sploh ne spim.«
V klubu ga niso pozabili
Pohvalne besede je Rok namenil tudi vodilnim v zaporu. »Omogočajo nam, da ostanemo v stiku s svetom. Zato sem zelo hvaležen upravi z direktorjem Jožetom Podržajem na čelu, vodji mojega oddelka Lidiji Pozderec in vzgojiteljici Aniti Višček,« pravi Rok, ki so mu v veliko pomoč mati in oče, prijatelji ter klub FC Bronx s trenerjem Marko Janjičem in predsednikom Željkom Staničem na čelu. »Trener me kliče vsak dan, vsi v klubu pa mi pomagajo po najboljših močeh. Hvaležen sem jim za vse to.« Zaveda se, da ne sme zlorabiti zaupanja, ki si ga je pridobil od vseh v zaporu. »Ko pridem na svobodo, moram izkoristiti priložnost ter se dokončno zresniti,« doda Rok, ki vstaja ob sedmih. Dopoldan trenira, popoldan hodi v šolo, veseli pa se prakse v zaporniški kuhinji. Pogreša sina Aleksa, ki ima pet let. »Komaj čakam, da ga spet vidim,« še doda, preden se vrne v zapor, kjer kuje nove načrte za resno življenje.
