Po zlomu hrbtenice ga je rešila košarka

LJUBLJANA – Ena poteza lahko hipoma spremeni življenje. To je na svoji koži izkusil 43-letni Ljubljančan Gregor Gračner, ki pa ga življenjska izkušnja iz leta 1992 ni strla, ampak utrdila. Čeprav mu je obrnila življenje na glavo. »Vedno sem rad igral nogomet in košarko. Tudi v hribe sem hodil. Uspelo mi je prehoditi dve slovenski transverzali,« nam Gregor pove, kako živ otrok in mladostnik je bil.

Tri leta,
da je dojel

Rojen je bil v Ljubljani, družina je bivala v Črnučah. Šoli se je posvečal toliko, kolikor je bilo treba. Vedel je, da bo po očetu prevzel družinsko obrt gradbeno izolaterstvo, zato se je precej posvečal temu. Kot pa se za mladostnika spodobi, je v petek in soboto zvečer odšel na pijačo, tudi v diskoteke je zahajal. »Še zdaj se spomnim – 20. marca 1992 smo zleteli s ceste. Šli smo v diskoteko. Voznik je bil pijan. Tako je... Štirje smo bili v avtu, jaz pa sem bil edini, ki je dobil trajne poškodbe,« opiše dogodek, ki mu je zaznamoval življenje. »To je težka življenjska šola, ki pa te nekaj nauči. Bolje je voziti sam in zaupati sebi kot pa tujcu, ko niti ne veš, kaj se z njim dogaja. Saj niti oceniti ne moreš, ali je trezen ali pijan,« je eno od sporočil, ki jih Gregor mladim in starim polaga na srce.

Diagnoza je bila huda – paraplegija. Zlomilo mu je hrbtenico in tudi hrbtenjačo, poškodovalo pa 12. vretence prsnega koša in prvo ledveno vretence. »To je v višini popka. Nižje čutim nekaj stabilnosti, a večinoma ne. Tri leta sem potreboval, da sem dojel, kaj se je zgodilo. Da sem se zavedal, kako naprej. V katero smer. Po taki nesreči ti samozavest totalno pade. Imaš občutek, da nisi človek. Veš tudi, da ne boš nikoli več delal stvari, ki si jih imel rad. Potem pa tudi začneš spoznavati, da obstajajo alternative. Meni je šport pomagal, da sem se vrnil v psihofizično formo,« doda Gračner, ki pred nesrečo ni slišal nič o športu invalidov niti ga ni poznal.

Od leta 1996 reprezentant

Deset mesecev po nesreči je ostal še brez očeta. Podjetje pa je moral nekdo voditi naprej. Pri tem je Gregorju sprva pomagal brat. »Čez noč se je vse zgodilo. Saj niti nisem vedel, ali bom preživel, pa še očetova smrt... Čez noč sem bil pahnjen v posel. Potreboval sem pomoč,« Gračner opiše podjetniške začetke v letih 1993 in 1994. »To so bili drugi časi. Precej drugače so takrat gledali na osebe na vozičkih. A jaz sem imel precej sreče pa tudi naklonjenosti poslovnih partnerjev.« Z vozičkom se je vozil po terenu, preverjal izmere, sestavljal obračune, opravljal sestanke z investitorji, poskrbel za transport materiala in koordiniral delavce.« Po desetih letih je temu naredil konec. »Ustvaril sem si dom in zgradil hišo. Takrat mi je bilo dovolj. Na gradbiščih je bilo mrzlo pa obilo gibalnih ovir. Zato sem zaprl obrt,« razkrije in pove, da se je potem še bolj posvetil športu invalidov.

»Košarko sem začel igrati že takoj po prometni nesreči, saj sem se vključil v Društvo paraplegikov ljubljanske pokrajine. Septembra 1993 sem že bil na prvem treningu v Dolu pri Ljubljani. Legenda in takratni vodja košarke Edo Planinc je rekel, 'fant, tu si, košarka te bo dodatno rešila, mi ti bomo pomagali'«. Sprva ni šlo, moči v rokah ni bilo, tudi do koša ni vrgel. Za slabo leto ga je od košarke odvrnila rana na zadnji plati. Po plastični operaciji so tudi te težave preteklost. Leta 1996 je postal slovenski reprezentant, letos teče 21. sezona, odkar igra za Slovenijo, s katero je trikrat nastopil tudi v elitni skupini evropske košarke.

Voziček za 5000 evrov

Med letoma 2000 in 2004 je na Društvu paraplegikov ljubljanske pokrajine vodil področje športa. Skupaj z Gorazdom Veckom sta pripravila prvi mednarodni namiznoteniški turnir v Laškem, ki bo letos na sporedu že štirinajstič, velja pa za največjega na svetu. Potem je Gračner dva mandata celo predsedoval društvu, od leta 2008 pa skrbi za šport na ravni Zveze paraplegikov Slovenije, kjer od leta 2008 vodi tudi regionalno NLB Wheel košarkarsko ligo. »Začetki so bili težki, a sem verjel v ta projekt. Danes lahko rečem, da je bila ideja prava, sprejeli so jo klubi v Avstriji, Sloveniji, na Hrvaškem, v BiH in Srbiji. Vidi se, da so si klubi tudi malce opomogli po gospodarski krizi, ki ni obšla niti športa invalidov. Prepričan sem, da bo prihodnje leto ta liga še boljša, morda jo razširimo na 10 ekip,« pa razmišlja o drznih načrtih regionalne lige.

Po novem bo deloval tudi v upravnem odboru Zveze za šport invalidov Slovenije Paraolimpijski komite, ambicij mu ne manjka, šport pa ima rad. »Želel bi si, da se še več mladih vključi v šport. A današnje razmere, tudi računalniki in telefoni, predvsem pa spremenjen način življenja invalidov so razredčili naše vrste,« ugotavlja Gračner, ki pravi, da so včasih invalidi imeli slabši status, večina pa je bila nezaposlenih.

Gregor Gračner rad smuča, tudi na vodi. Košarko igra tudi v 2. nemški ligi, kjer brani barve avstrijskega moštva Salzburg. Vztrajal bo in iztrošil še kak voziček za košarko do konca kariere, zanj pa bo še naprej navijala 16-letna hči Maruša. »Naši vozički so posebni, lahki, da smo okretni, stanejo pa tja do 5000 evrov,« pristavi.