V Ljubljani sta svoj mir našla tudi zakonca Amon – Mirko (rojen leta 1930) in Smilka (letnik 1930), združila ju je ljubezen do košarke, ustvarila sta si dom in družino, danes bivata streljaj od Športne dvorane Stožice. Obiskali smo ju, precej dobro se držita. Mirko jih bo letos dopolnil 87, Smilka 85, a še vedno sede za volan, mož pa je pred dvema meseca vozilo oddal, za prevoze poskrbi žena. Sta uigran par, izvrstno se dopolnjujeta, družbo jima dela osemletna psička Zara. Majsko sonce, ki jo dopoldne pozdravi v atriju pritličnega stanovanja v glavnem mestu, ji ustreza. »Od leta 1987 smo tu,« povesta, ko začnemo pogovor.
Garač
Mirko Amon je bil dijak IV. Moške gimnazije v Ljubljani, na kateri se je prek učitelja športne vzgoje Miloša Kosca seznanil s košarko. Kot v svojih zapisih piše dr. Mik Pavlovič, je Kosec prvo uradno tekmo v dresu gimnazije odigral daljnega 6. maja 1947, ko je moštvo IV. Gimnazije z 31:14 porazilo svoje vrstnike z II. Gimnazije. Amonovi soigralci so bili takrat Bogdan Müller, Pavel Ciglar, Janko Kavčič, Stane Juvan, Dušan Remic, Marko Deu in Janez Škrjanc. Vmes se je Amon vključil v redno vadbo pri ljubljanskem Železničarju. Sprva tam ni dobil konkretne priložnosti, začel je v ekipi D. A se ni dal. Vztrajnost, prizadevnost in trdi treningi so obrodili sadove. »Treniral sem zgodaj zjutraj, čez dan. Vedel sem, da se mi bo enkrat obrestovalo,« nadaljuje Amon, ki je z Železničarjem leta 1948 postal pokalni prvak Slovenije. Ekipa je napredovala in postala pojem tudi v zveznem jugoslovanskem merilu. Leta 1949 so prvič premagali Metalac in beograjski Partizan, leta 1950 je Ljubljano zapustila poražena tudi Crvena zvezda. Tisto leto je Železničar zasedel imenitno 3. mesto v Jugoslaviji, Amon pa je bil z doseženimi 268 koši (14,9 na tekmo) tudi prvi strelec lige. Vse skupaj je bilo dovolj, da ga ni mogel zaobiti selektor Nebojša Popović, ki je sestavljal reprezentanco za prvo svetovno prvenstvo, ki je bilo med 22. oktobrom in 3. novembrom v Argentini.
Proti Špancem 0:2
Za Jugoslavijo so igrali Borislav Stanković, Nebojša Popović, Ladislav Demšar, Aleksandar Gec, Srđan Kalember, Vilmos Loczi, Lajos Engler, Aleksandar Blašković, Mirko Amon, Dušan Radojčić, Milorad Sokolović, Milenko Novaković. Za gostiteljstvo tekmovanja so se prijavili le Argentinci, ki so tekmovanje desetih držav (Azijcev ni bilo poleg) gostili v Buenos Airesu. Jugoslavija je na svojem 2. uradnem tekmovanju (prvo je bil EP 1947) izgubila vse tekme. S 33:27 in 46:43 jo je ugnal Peru, Čile s 40:24, Ekvador pa s 45:40. Morali bi igrati tudi proti Španiji, a Jugoslovani niso želeli nastopiti v znak protesta proti diktaturi generala Francisca Franca, zato se je tekma sklenila z 2:0 v korist Špancev. Amon je zbral štiri nastope. Svetovni prvaki so postali domačini, ki so v finalu s 64:50 premagali Američane, Argentinec Oscar Furlong pa je bil najboljši igralec turnirja. Med evropskimi državami je najviše segla Francija, ki je bila šesta.
Visoka dioptrija
»Mesec dni smo bili v Argentini, kamor smo potovali z letalom. Lepo je bilo, rezultatsko pa ne ravno uspešno,« ocenjuje nekdanji krilni igralec, ki je v najboljših časih meril 187 centimetrov. Na parketu je Amon blestel, čeprav je imel velike težav z očmi in močno dioptrijo (na enem očesu –6, na drugem pa –5,5). »Igral sem brez očal,« nam odvrne, kako mu je kljub težavam z očmi uspelo biti tako zbran in natančen pri metih. Po vrnitvi s svetovnega prvenstva v Argentini pa je zbolel. To so bili časi, ko po treningu ni tekla topla voda. »To so bili tudi časi, ko smo igrali za veselje. Športne copate sem si vso kariero kupoval sam. Le ene mi je iz Nemčije prinesel oče, ki je bil tam na službeni poti,« nas še opomni na tisto prvinskost desnoroki Amon.
Zaradi težav z dihali je izpustil kar veliko mesecev aktivne športne poti v letu 1951. A se je uspešno vrnil med soigralce, ki jih je cenil in spoštoval. »Najraje sem igral z mojimi ajzenponarji. Tu sta bila predvsem Mire Vozelj in Bogdan Müller,« Mirko ne skriva, s kom je na parketu in zunaj njega preživel najlepša košarkarska leta. Z Müllerjem se še danes srečata, pred mesecem sta obujala spomine. Priznata, da obema malce peša sluh.
Z Dolancem na morje
V košarkarskih vodah je Mirko leta 1950 spoznal tudi svojo ženo Smilko Marković, ki je bila sama uspešna košarkarica. Kariero je začela v vrstah Železničarja, a se kmalu preselila v Olimpijo, kjer je igrala do leta 1966. Njen oče je bil po rodu Srb, mama pa Slovenka. V času reprezentančnih akcij so jo vabili, da zapusti Ljubljano in okrepi Crveno zvezdo ali Partizan. A se je vmes zaljubila v Mirka, zato je vso kariero ostala v Ljubljani. Po koncu košarkarske kariere (med trenerji posebej omeni Draga Krajnca) se je tako kot mož zapisala odbojki – pod Cekinovim gradom v Ljubljani sta nastopala za Akademski odbojkarski klub. »Ko smo mi igrali košarko, denarja ni bilo. Vse skupaj je bilo bolj za dušo. Veseli smo bili večerje, opremo pa smo že dobivali v klubu,« se pionirskih časov košarke spominja Smilka, ki je prav tako imela uspešno akademsko kariero – bila je predavateljica na fakulteti za družbene vede v Ljubljani, kjer je pridobila doktorski naziv, bila je docentka na področju zgodovine novinarstva. Do prve službe ji je pomagal kar nekdanji predsednik Košarkarske zveze Slovenije Stane Dolanc, ki jo je zaposlil na takratni visoki šoli za politične vede. Z Dolancem so ostali v dobrih odnosih, večkrat so skupaj dopustovali na Korčuli.
Gradil žičnice
Soigralec Mirka Amona v dresu Jugoslavije (skupaj sta bila na svetovnem prvenstvu v Argentini) je bil tudi poznejši vplivni funkcionar Mednarodne košarkarske zveze (Fiba) Borislav Stanković, ki je bil vrsto let generalni sekretar Fibe. Amon se spominja, da že v igralskih časih Stanković pretiranih ambicij z žogo ni imel, ga je pa mikalo delo v košarki, kjer je pustil močan pečat. Košarko pa je (pre)hitro zapustil tudi Amon, pri 26 se je posvetil poklicni karieri. Kot univerzitetno izobražen strojni inženir se je zaposlil v mariborski Metalni, ki je imela svoje predstavništvo tudi v Ljubljani. Amon se spomni, kako je njegovo podjetje postavljajo sploh prve smučarske žičnice v Sloveniji. Brez športa ni zmogel, do 43. leta je igral odbojko, s svojimi odbojkarskimi prijatelji pa se tudi često srečuje. Takrat Mirko obuja spomine med drugim na služenje vojaškega roka v Zagrebu in Dugem selu. Ko nazdravijo, prisega na cviček – tistega iz okolice Šmarjeških Toplic.
