Mislil, da bo na prvem treningu pri Fabiju umrl

Slovenija je z 22-letnim Adrianom Gombocem dobila judoista, ki bi lahko šel po poti štiriperesne deteljice Tine Trstenjak, Urške Žolnir, Anemari Velenšek in Lucije Polavder. Prekmurec je na pravkar končanem evropskem prvenstvu v kategoriji do 66 kilogramov osvojil 43. slovensko judoistično odličje na največjih tekmovanjih. Zaradi odličnega dosežka mu je njegov mentor in trener Marjan Fabjan namenil nekaj dni oddiha.

Lepo je v Rakičanu, v domačem kraju, mar ne?

Doma je vedno lepo in prijetno. Najbolj pa me je bila vesela mama, ko sem prišel.

Slišal sem, da ste z mamo zelo povezani.

Res je, tega ne skrivam. Precej je bilo njenega odrekanja, da sem to, kar sem. Ločena je, živiva sama. Z mojim očetom, ki ga ne poznam, je imela težave.

Kako ji je ime?

Adriana, jaz pa sem Adrian.

Je kaj posebnega skuhala za vas?

Seveda. Na mizi je bil piščanec, poleg pa krompir, solata in gobova juha.

Ste pogosto doma?

Ko mi pač uspe. Po navadi ob vikendih. Večinoma pa doma počivam.

Mama spremlja vaše boje?

Ko so po televiziji, vedno. Ko pridem domov, jo vse zanima. Kako je bilo, kakšni so občutki. Z vrhunskim športom se ni nikoli ukvarjala, zato ji to bolj težko povem, a se potrudim.

Kako vas je pot zanesla v judo?

Moj dedi je treniral džudžicu, ki je sorodna borilna veščina. Bolje povedano – judo je izšel iz džudžica. Ko sem hodil v OŠ Murska Sobota, so imeli predstavitev juda. Takoj sem se navdušil.

Odločitev ni bila ravno lahka. Slišal sem, da ste bili tudi dober šahist.

Ko sem bil star 12 let, se je bilo treba odločiti: judo ali šah. Nadaljeval sem z judom, čeprav sem imel precej boljše rezultate pri šahu. Bil sem tretji v državi pa na evropsko prvenstvo bi moral.

Kaj vas je prepričalo?

Borba! Meti! Padci! Ko sem bil še otrok, se mi je zdelo pokanje na blazini ob padcu fascinantno. Pa meti, ko je tekmec v zraku! Po drugi strani pa: življenje je borba, zato mi judo pride prav v vsakdanjih situacijah. Saj se med borbo in treningom naučiš spoštovanja in discipline.

Začeli ste v Murski Soboti, potem pa je leta 2010 sledila selitev v Celje v Judo klub Z dežele Sankaku.

Sprva je bila vse bolj ali manj igra, potem pa sem spoznal, da potrebujem več, če si želim uspeti. Zato je bila kar logična odločitev, da se preselim v Celje.

Pa mama?

Vedno me podpira na moji športni poti. Ko sem ji omenil selitev v Celje, sprva ni bila navdušena. Saj jo razumem, ostala je sama. A je videla, da imam jasno željo in da sem osredotočen na cilj. In hotel sem trenirati pri Marjanu Fabjanu.

Neumno vprašanje, pa vendarle: zakaj vas je tako vleklo k Fabiju na Lopato, kjer domuje klub?

Leta 2010 sem bil tam že tri tedne na pripravah. Spoznal sem vrhunski način treninga. Imam potencial. Zato sem hotel v Celje, da si ne bi kdaj očital, da svojih darov in potencialov nisem poskušal izkoristiti.

O Marjanu Fabjanu krožijo take in drugačne legendarne pripovedi.

Slišal sem marsikaj, a mislil, da ni res. Moj prejšnji trener je bil strog, a nič v primerjavi z Marjanom Fabjanom, ki je unikat! Zagovarja špartanski način dela. Rezultati so tu, torej je pot prava. Iz vsakega zna in zmore potegniti največ.

Kako je bilo na prvem treningu?

Prišel sem takoj po dnevu mrtvih. Mislil sem, da bom tudi sam umrl na prvem treningu, kjer ni bilo vode. Piti smemo le poleti med pripeko. Sicer ne. To je bil zame velik problem. Danes s tem nimam težav. Ponavljam: Fabjan ve, zakaj treniramo tako in v takih razmerah. Povsem mu zaupam.«

Koliko in kdaj trenirate?

Na dan vadimo po štiri ure, včasih tri. Prvi trening naredimo že ob šestih zjutraj, tu že delamo prednost pred konkurenco. Po navadi treniramo dvakrat na dan, med pripravami na Rogli po trikrat. Na jutranjih treningih, kjer je poudarek na fizični pripravi in kondiciji, je z nami tudi Urška Žolnir.

Kdaj vstajate?

Dvajset minut čez peto sem pokonci. Zajtrkujem pa po treningu.

Kje v Celju živite?

Ko sem bil na pripravah, sem nekaj časa živel kar pri Marjanu Fabjanu, potem pa eno leto v dijaškem domu. A ni bilo pravega miru, ki pa sem ga nujno potreboval. Zdaj bivam pri neki družini, kjer imam svojo sobo. Lepo in prijetno je, na trening lahko pridem peš – 200 metrov sem oddaljen.

Vam je bilo kdaj žal, da ste se odločili za selitev v Celje?

Nikoli! Bi pa lagal, če bi rekel, da ni težkih trenutkov. A pravi športnik gre tudi preko tega.

Ko vas človek posluša in prebira starejše zapise, občuti samozavest, ki jo izžarevate in izražate.

Menim, da se mora športnik tako vesti! Če si vrhunsko pripravljen, je to še lažje. Vem, kaj delam, vem, koliko treniram. Če nimaš ozadja, potem ne gre. Fabjan pa nas uči, da je vsakdo premagljiv!

Kako naprej? Medalja je tu. Nebo pa meja?

Vedno sem sanjal, da bom domov prinesel kolajno z velikega tekmovanja. Saj ni bila daleč niti v Riu na olimpijskih igrah. Zdaj to kolajno imam, gledam pa že naprej. Konec avgusta me čaka svetovno prvenstvo, osrednji cilj pa so olimpijske igre. S to srebrno medaljo je zrasla tudi motivacija za nadaljnje delo.

Kako vam gre šola?

Narediti moram še zadnji letnik srednje šole in maturo. Potem bi se rad šolal naprej.

Od česa živite? Kako je poskrbljeno za vrhunske športnike?

V Sloveniji je slabše kot v tujini, kjer so za uspehe predvidene velike nagrade. Da bi z judom privarčeval dovolj za do konca življenja, moraš biti res na vrhunski ravni. Tako kot Tina Trstenjak. V pomoč so mi v klubu.

Poleti pa plaža, pivo, ženske?

Počitnic za nas ne bo! Pripravljali se bomo na svetovno prvenstvo. Del priprav bo v Španiji, nekaj v Izoli. Resnično se bomo potili. Ne bo lahko. Morda se najde kak vikend, da skočim na morje.

Kaj se da izboljšati za prihajajoče SP?

V treh mesecih zelo veliko ne moreš narediti. Imam pa precej rezerve, ki jo bomo aktivirali na dolge proge. Izboljšati moram tehniko, začeti prvi napadati in tekmeca siliti v napake ter pasivnost. Precej rezerve je še, do OI bom pravi.

Tako pripoveduje judoist, ki bo v prihodnjih dneh odpravil poškodbo prepone, potem pa nadaljeval delo na tatamiju. Treniral bo, čeprav ga bo kaj bolelo. To so Fabijevi bojevniki z visokim pragom bolečine in abonenti na medalje. Tudi Adrian gre po tej poti.