Med počitnicami je punco peljal v Ameriko

Naš najuspešnejši skakalec Peter Prevc nikoli ne počiva. Njegova brata Domen in Cene gresta po njegovih stopinjah. Družina mu ves čas stoji ob strani, starši so vsak dan naredili veliko kilometrov, da je lahko Peter treniral in prišel do zlatega odličja. »Mislim, da je to največ, kar sta mi sploh lahko dala. Poleg tega še kup vrednot, da se lahko zdaj v svetu znajdem,« nam zaupa simpatični 23-letni športnik med pogovorom v Holističnem centru Karnion. V Medvode nas je namreč povabil, da pokaže, kako se je v dveh tednih naučil nemščine.

Prišli ste s treninga v Planici. Smo vas ravno ujeli, ko imate nekaj prostega časa?

V bistvu ni vrhunski športnik nikoli prost oziroma je to največ en mesec na leto. Velikokrat se pošalimo, da imamo športniki 20 delovnih dni dopusta, s to razliko, da ga moramo izkoristiti v enem kosu. Dvajsetega marca je bilo konec prejšnje sezone, dvajsetega aprila pa smo začeli priprave na novo, in od takrat treniraš od desetkrat do dvanajstkrat na teden. Zato si za vsako prosto uro lahko rečeš, da si frej. To je po navadi od šestih zvečer do osmih zjutraj.

En mesec na leto je kratka doba za uživanje. Kako ste izkoristili dopust?

Ko se za 20 dni odklopiš, tako kot se jaz, potem si že malo neučakan, da boš spet šel nazaj na trening, da telo spet začne delati tisto, česar je vajeno. Za dopust pa sem, tako kot lani, šel v Ameriko. S punco sva startala na jugu v San Diegu, potem pa sva šla prek Los Angelesa, Las Vegasa do Salt Lake Cityja. Od tam sva šla z letalom za tri dni v New York. Potem pa domov in nazaj na trening.

Na splošno zelo radi potujete. Katera država vas najbolj navdušuje?

Za zdaj Norveška. Tam so vsi zelo preprosti, všeč mi je njihov način življenja, po eni strani veliko bolj kot pri nas v Sloveniji. Vsi delujejo pošteni, vse jim uspeva.

V Sloveniji torej ni poštenih ljudi?

Glede na to, kakšne so naslovnice, si človek mogoče ustvari drugačno mnenje, ampak … Na Norveškem so vsi na splošno zelo prijazni. Velikokrat te pozdravijo, ko se sprehajaš, čeprav te ne poznajo. Sploh ne vedo, da si tujec, pa te pozdravijo. To je to, česar mogoče tukaj malo manjka.

Na poti spoznavate nove kulture in jezike. V katerih jezikih vas lahko slišimo govoriti?

Angleščina je tista, ki se jo vsak uči v osnovni šoli. Jaz sem se potem v srednji šoli učil tudi nemščine, vendar je nekako ni bilo dovolj. Na začetku mi sploh ni bila všeč, ampak smučarski skoki so šport, kjer je nemščina skoraj primarni jezik. Fisa ima sedež v Švici, tam vsi govorijo nemško, prav tako vsi delegati in funkcionarji na tekmah. Kdaj prav pride, da tudi pri njih kakšno besedo ujameš. Saj ni nujno, da znaš nemško, ampak je veliko stvari lažjih, če jo. Moje znanje je bilo preslabo, da bi se lahko normalno sporazumeval, brez rok. Zato sem si rekel, da moram najti šolo, kjer me lahko hitro naučijo. In potem sem prišel v Holistični center Karnion, kjer smo v enem tednu zelo nadgradili moje znanje.

Zelo malo prostega časa imate, ste to posebno metodo v alfa stanju izbrali ravno zato, ker je štirikrat hitrejša od konvencionalnih?

Ravno to je dobro, da je hitra, ker se siceršnjih dvakrat na teden po nekaj ur takoj razpotegne v tri mesece. Jaz pa za en teden vnaprej ne vem točno, kje bom, kakšni bodo moji načrti, zato je dobro, da sem prišel v holistični center. Dogovorili smo se za dvotedenski tečaj. Potem sem si 14 dni splaniral tako, da je vse skupaj funkcioniralo in sem imel poleg vseh treningov še to zraven, in je lepo potekalo.

Ste znanje že preizkusili v praksi? Kako je videti učenje?

Vsi so me seveda spraševali, ali sem se kaj naučil, in mi je bilo prav nerodno reči, da sploh ne vem, ali sem se. Ko pa smo včeraj dopoldne trenirali v Planici in so prišli Nemci ter nekaj spraševali, sem jim brez težav odgovoril. Sploh nisem vedel, da sem toliko nadgradil svoje znanje.

V alfa stanju počivamo. Vam je to pomagalo tudi pri sproščanju po napornih treningih?

Odpočil sem se, važno pa je, da je glava priklopljena, da se ukvarja še z nečim drugim, ne samo s športom. To je bila še ena dejavnost, s katero sem se zaposlil. Občasno je bilo skoraj preveč sproščujoče in sem bil blizu temu, da bi zaspal, ampak nekako mi je uspelo, da sem se obdržal v alfa stanju. To je v bistvu stanje pred spanjem, to je takrat, ko človek drema oziroma je čisto umirjen, na primer med gledanjem televizije. Znano je, da ko se gleda televizor, se hitro zaspi. (Smeh.) Ampak sem bil dovolj zbran za poslušanje, saj se takrat izvaja predvsem slušni del učenja.

Zdaj pa ste že v polni pripravljenosti, nova sezona je tik pred vrati. Kakšne cilje ste si zadali?

Nove sezone se seveda vsak veseli, ker si po sedmih mesecih treningov vsak želi spet na tekmo, malo pogledat svet. Kakšnih ciljev pa si ne postavljam, jaz zmeraj hočem biti na poti, ki se strmo vzpenja, torej da sem iz dneva v dan, iz meseca v mesec, iz leta v leto boljši. Zdi se mi, da si, ko si postaviš cilj in ga dosežeš, potem nekaj časa izgubljen, kaj boš naprej delal. Tako pa zmeraj veš, da se moraš izboljševati.

Se vam je kdaj zgodilo, da ste imeli v glavi preskok? Da imate dovolj enoličnega urnika in bi najraje odnehali?

Ne, da bi odnehal, nisem nikoli razmišljal, čeprav se velikokrat zgodi, da je spet eno in isto, da greš spet teč in spet to. Ampak veš, da hočeš biti eden najboljših ali pa najboljši na svetu, takrat ni opravičila. Ko se ti nekaj zdi monotono, potem malo spremeniš. Namesto na stadion greš teč zunaj stadiona, nekam drugam, samo spremeniš okolje in se glava malo spočije, nekaj novega za telo, in je takoj lažje.

Kot kaže, ne stradajo samo manekenke, ampak tudi vi skakalci. Do nove sezone, ki se začenja čez en mesec, morate shujšati za dva kilograma.

Zmeraj je tako, da imam čez poletje od tri do štiri kilograme več kot ob začetku sezone. Skakalec mora imeti najmanj kilogramov, s katerimi lahko funkcionira, ker je pač tako, da lažji kamen dlje vržeš kot težjega. Tudi tukaj ta zakon deluje. Zdaj je tako prišlo, da moram izgubiti še dva kilograma do optimalne teže.

Po ljudski modrosti na vrhu velikanke v Planici ne smeš biti povsem trezen. Kaj bi rekli, je v tem kanček resnice?

Nekaj resnice je že v tem, če je to prišlo do ljudske modrosti. (Smeh.) Ampak te ljudske modrosti se izoblikujejo dolga leta in mislim, da v starih časih – to je bilo pred 50 leti, ko so skakali s kapami namesto s čeladami in niso imeli kombinezonov ter skakalnih čevljev –, če si hotel iti na stodvajsetko, si res nekaj rabil, kar ti je malo zameglilo razum. (Smeh.) Danes je vse tako razvito in profesionalno, da si ne predstavljam, da bi se s promilom alkohola v krvi sploh spustil.

Družina je ob vas vse od začetka. Glede na to, da ste srečno zaljubljeni, že kaj razmišljate o svoji družini?

S punco se imava fajn. Za zdaj ima vsak na svojem področju veliko dela, ona študira, jaz imam treninge. Za kaj drugega ni časa.