Mirjam ne skriva ponosa, le zakaj bi ga, saj je rodila košarkarski fenomen. Vendar se zaveda, da brez sinovega talenta, odrekanja in trdega garanja ne bi bilo takšnih rezultatov. »Že kot otrok je kazal zanimanje za vse vrste športa – smučanje, plavanje, nogomet pa tudi za plezanje po drevesih (nasmešek). Želel je obiskovati različne krožke, ki vključujejo telesno aktivnost. Bil je zelo živahno dete, zato sem bila vesela, da se je s takšnim navdušenjem udejstvoval pri vsem, ker je zvečer lepo, mirno zaspal. Vselej ga je odlikovala širokosrčnost, rad je pomagal vrstnikom, kar se danes kaže tudi na parketu, kjer so soigralci in celo nasprotniki vzljubili ta njegov občutek za sočloveka,« nam pobliže predstavi sinove lastnosti. Kljub vsemu se pojavljajo starševski dvomi, ali so vse naredili pravilno. »Sploh na začetku se starši sprašujemo, ali smo pri vzgoji kje naredili kakšno napako ali ne. Nato se počasi začneš zanašati na svoje občutke, izkušnje pa tudi otrok zelo hitro potrdi ali ovrže tvoja prizadevanja, če mu le daješ dovolj pozornosti in ljubezni. Toliko teže sem sprejela slabo stran njegove poti, da se je moral odreči običajnemu otroštvu in mladostniškim letom,« mama Mirjam razkrije delček recepta za razvoj športnika najvišjega kova.
Talent, kot ga še ni bilo
Dejstvo, ki mu pritrjuje vsa svetovna košarkarska scena, da gre v primeru Luke za enega redkih biserov, po nekaterih prepričanjih je celo največji talent po Draženu Petroviću, je dovolj presunljivo, da bi s ponosom zlahka napolnili vso Slovenijo. Mirjam in Luka sta pri tem silno pazljiva, saj se ne želita obremenjevati z megalomanskimi titulami in primerjavami. »Pomembno mi je samo, da je sin srečen, da sledi svojim sanjam in predvsem, da je dober človek. Res je pritisk nanj v zadnjem obdobju velik, zato je moja naloga še toliko pomembnejša. Pokušam vse skupaj omiliti in mu pomagati skozi nove izzive, kolikor je v moji moči. Tukaj je seveda še njegov agent in klub, ki ima jasna pravila. Olajševalna okoliščina je njegova zrelost. Ničesar ne prehiteva, stoji trdno na tleh, zato ni toliko pritiska javnosti,« izvemo. Vmes sta se morala spopasti tudi z eno težjih odločitev, ki je bila za oba ključnega pomena. Mirjam je namreč čez noč zapustila Slovenijo in življenje podredila sinu. »Tisti trenutek, ko je izrazil željo, da se preselim k njemu, sem za hip pomislila, joj, kako naj grem. V Ljubljani imam salon, posel … Po nekaj sekundah pa sem le zbrala misli in se brez odlašanja odločila. Zaslutila sem, da me resnično potrebuje, in dobesedno izpustila stvari iz rok ter odšla v Madrid. Zavedam se, da sem marsikaj postavila na kocko, vendar je moj sin na prvem mestu, zanj bi naredila karkoli,« se oglasi materinski čut.
Usodna odločitev
Luka je hitro odrastel, saj je moral biti sposoben pri svojih letih sprejemati pomembne odločitve. Na igrišču in zunaj njega. Ko je s 13 leti odšel od doma, je bilo mami neizmerno težko. Vedela je, da je samostojen, čutila pa je tudi njegovo velikansko željo in voljo. »Čeprav je bil za uspeh pripravljen trdo delati, nisem vedela, ali pri tako rosnih letih sploh ve, v kaj se podaja. Oditi v neznani kraj, kjer nihče ne govori tvojega jezika, redko kdo obvlada angleščino, je vse prej kot lahko. Brez družine, prijateljev … Sprva sem bila pri njem vsak teden, vendar je bilo kljub temu težko. Najbolj boleča so bila najina poslavljanja, znova in znova. Lahko rečem, da so bili to najini najtežji trenutki v življenju,« razkrije njuno bridkost. Vendar so se na srečo stvari odvijale po sanjskem scenariju. Kljub temu ju ni zaslepil blišč uspeha. »Luka je res srčen in realen, nekakšna mešanica vzgoje in značaja. Ne dovoli, da bi ga karkoli vrglo iz tira. Osredotočen je na svoje cilje in hkrati ohranja to osebno toplino.«
Dan v Madridu
In kako poteka njun povprečni delovnik? »Zjutraj, ko se zbudiva, skupaj pojeva zajtrk, nato pa sem ga še do nedavnega odpeljala na trening, vmes nakupila vse za kuho, pripravila glavni obrok, šla ponj in ga pripeljala domov na kosilo. Pred kratkim pa je naredil izpit za avto, zato je po novem on moj šofer (nasmeh). Še vedno pa si popoldne ogledava kak dober film ali skupaj odigramo kakšno družinsko igro, te ima Luka še posebno rad, sploh kadar se zbere in sodeluje vsa družina. Vmes naredim še kaj za službo, večerjo – in že je konec dneva. Zvečer ga grem običajno iskat, ker se ob poznih urah vrača s tekem, ki jih s klubom igrajo po vsej Španiji in Evropi,« nam oriše razgiban urnik, nato pa nas pospremi še v kuhinjo. »Vsak dan kuham raznolike in njemu ljube jedi. Ni pristaš restavracij, vonj domače kuhinje mu najbolj diši, še posebno moja musaka. Zelo rad vidi, da jemo skupaj za mizo, ta tradicija domačnosti in povezanosti mu je res blizu,« izvemo iz prve roke, preden se spravimo še nad stranpoti vrtoglavih pogodb in nenadne slave. »S tem se resnici na ljubo ne obremenjujeva, saj se oba zavedava, kakšne so pasti. Že preventivno se o vsem iskreno pogovarjava, kar je ključnega pomena, da se lahko predčasno izogneš skušnjavam. Nikoli me ni bilo strah, ker poznam njegovo osebnost, kako razmišlja, kako zelo se zaveda, kaj je prav in kaj ne, in s kakšno odgovornostjo sprejema vse odločitve. Najin odnos temelji na obojestranskem zaupanju in vidim, kaj mu je v življenju najpomembneje,« zaključi ena najsrečnejših mamic na svetu.
