Legendarni Małysz se je sramoval svojega telesa

Med uglednimi gosti bližnjega finala svetovnega pokala v smučarskih skokih oziroma poletih v Planici bo skoraj zagotovo tudi Adam Małysz, ki ima veliko zaslug za letošnji preporod Kamila Stocha, Macieja Kota, Piotra Zyle & Co. Navsezadnje se je prav on lani najbolj zavzemal za prihod uspešnega avstrijskega trenerja Stefana Horngacherja za krmilo poljske skakalne reprezentance, ki ji zdaj odlično kaže v pokalu narodov. V nedavnem pogovoru za nemški časopis Die Welt je 39-letni Poljak med drugim zaupal, kako zelo je trpel med nadvse uspešno kariero. »Ko sem končal športno pot, mi je najbolj odleglo zaradi prehrane. Med kariero sem, denimo, z dunajskega zrezka odstranjeval drobtine. Na začetku sem imel pri slehernem obroku pri sebi tehtnico, da sem preveril, koliko sem pojedel. Pozneje sem se naučil oceniti, koliko tehta določen kos mesa. Kadar sem pojedel malce preveč, sem moral iti teč, saj je vsak kilogram preveč pomenil manj metrov. Zdaj sem končno videti normalen, in ne kot okostnjak. Ko sem bil mlajši, sem bil tako suh, da me je bilo na plaži sram sleči majico,« se je Małysz spomnil časov, ko je pazil na sleherni grižljaj, ki ga je dal v usta.

Odkar je pred šestimi leti svoje smuči postavil v kot, se je zredil za 17 kilogramov. Zaradi tega je lansko jesen spodletel poskus, da bi se znova spustil po zaletišču skakalnice. »Snemali smo spot za poljsko smučarsko zvezo z naslovom Vračam se k skokom. Nadel sem si svoj zadnji tekmovalni dres, vzel čelado in smuči. Ko sem se vzpenjal proti zaletišču, sem se počutil kot skakalec. Postavil sem se na smuči, se usedel na startno klop in se znašel pred skušnjavo, da bi se odrinil in skočil. A tega nisem storil. Zakaj? Ker je bil dres premajhen. Preprosto nisem mogel več zapeti zadrge. Poleg tega moji čevlji niso bili prilagojeni novim smučem oziroma vezem. Bilo bi preveč tvegano. Toda želja je po tistem dnevu spet navzoča nekje v meni. Kdo ve, morda se bom nekoč udeležil kakšne veteranske tekme,« nekdanji zvezdnik iz Visle ni izključil možnosti, da bi nekega dne spet skočil na smučeh.

K skokom se je vrnil, ker mu je zmanjkalo pokroviteljev, da bi nadaljeval svojo kariero v motošportu. Ni skrivnost, da je reli, še posebno vzdržljivostna preizkušnja Dakar, njegova velika ljubezen. Z nastopom na njej si je uresničil sanje, potem se je želel na tej sloviti dirki potegovati za zmage, a ni zbral dovolj sredstev. Zato je slednjič sprejel že pred leti ponujeno vlogo športnega direktorja pri poljski zvezi. A relija, ki mu ponuja več vznemirjenja kot skoki, ker pač traja veliko dlje, še zdaleč ni prečrtal. Ne dvomi, da se bo enkrat vrnil v dirkalnik, dotlej pa bo po svojih najboljših močeh pomagal poljskim skokom.

S številnimi uspehi (štirje veliki kristalni globusi, 39 zmag za svetovni pokal, štirje naslovi svetovnega prvaka, tri srebrne kolajne na OI...) je ogromno prispeval k njihovi in svoji popularizaciji, za kar je plačal visoko ceno. »Nismo imeli normalnega življenja. Naša hiša v Visli je bila turistična znamenitost, pred njo se je vsak dan ustavilo več kot deset avtobusov z ljudmi, ki so hoteli videti, kje živim. Nekega dne je pri nas pozvonila ženska in prosila mojo ženo, ki ji je odprla vrata, da me pokliče pred vhod za eno fotografijo. Ko ji je žena odvrnila, da nisem doma, jo je vprašala: 'Kdaj pa se vrne?' V tistih časih sem že pozabil, kako je videti središče mesta, ker se po njem preprosto nisem mogel sprehoditi v miru. Moja hčerkica Karolina se je zaradi bliskavic bala fotoaparatov,« je zaupal Małysz, po eni od raziskav še vedno najbolj priljubljen športnik na Poljskem. »Ljudje so mi govorili, da so jim moje kolajne in himna ob zmagah vlivale samozavest. Pokazal sem jim, da je lahko tudi Poljak v nečem najboljši na svetu. Zato so se tako zelo poistovetili z menoj, ker takrat ni bilo nikogar, ki bi lahko zmagoval. Šele pozneje so prišli dirkač Robert Kubica, plavalka Otylia Jędrzejczak, smučarska tekačica Justyna Kowalczyk, metalec krogle Tomasz Majewski, nogometaš Robert Lewandowski...«