Film o jugokošarki Srbi posneli le zase

Srbi nikoli niso marali niti na pol Hrvata in na pol Slovenca Josipa Broza - Tita niti povsem našega Staneta Dolanca, drugega močnega moža nekdanje Juge, generalno pa tudi Hrvatov nasploh, četudi so kot velemojstri košarke igrali v jugoslovanski reprezentanci in v modrem dresu osvojili naslov svetovnih prvakov. Leta 1970 je namreč košarkarska reprezentanca tedanje Jugoslavije na svetovnem prvenstvu v Ljubljani osvojila prvi naslov svetovnega prvaka. In jugokošarka se je pred nekaj tedni po 45 letih vrnila domov, v kultno halo, s premiero filma Postali bomo prvaki sveta (Bićemo prvaci sveta) srbskega režiserja Darka Bajića.

Film je že na premieri za ozek krog povabljencev razjezil nekatere akterje in zelo dobre poznavalce jugokošarke. Srbski snovalci filma so tako povsem pozabili na kar šest Hrvatov v jugoslovanskem dresu in minimizirali njihovo vlogo, čeprav so bili na primer Krešo Ćosić, Petar Skansi, Rato Tvrdić in Nikola Plečaš ključni igralci pri osvojitvi zlata. Nepozabni Čosić je bil izbran tudi v najboljšo peterko. Kajpak je popolnoma normalno, da je bil veliki gospod iz Splita Skansi, ki ima tudi slovenski potni list in v Ljubljani stanovanje v strogem središču mesta ter vilo v Rožni dolini, po tivolski projekciji globoko užaljen in je prijateljem že povedal, da na hrvaško premiero niti približno ne misli priti. Zagotovo ne bo edini, če projekcija sploh bo, še zlasti zdaj, ko je novodobni četnik Vojislav Šešelj sredi Beograda zažgal hrvaško zastavo.

Čiko Stanka Dolanca so tikali

V filmu ni omenjen niti Boris Kristančič, brez katerega prvenstva ne bi bilo in je bil v tistih časih nasploh največja siva eminenca, spiritus movens, stric iz ozadja in ospredja, kakor hočete, jugoslovanske košarke, predvsem v pozitivnem smislu. Tita in Dolanca prikazujejo kot primitivca in diktatorja, čeprav so imeli igralci zlasti drugega zelo radi, ga imenovali čika Stanko in ga tikali, on pa jim je pomagal kadar koli in kjer koli se je dalo. Vsem: Slovencem, Hrvatom in Srbom. Zanimivo, da Dolanca v filmu igra njegov sorodnik Jaša Jamnik.

Mrgoli izmišljotin, kot je na primer tista, da je bilo treba prepričati tedanjega generalnega sekretarja Fibe Williama Jonesa, da je bil na strani Jugoslavije in je vplival na sodnike, zlasti na tekmi z ZDA. Znano je, da je bil Anglež bolj proti Jugi kot za njo, zato na sodnike zagotovo ni vplival. Je pa na njih nekaj let prej pritiskal, da morajo piskati legendarnemu Radivoju Koraću (umrl je v prometni nesreči leto pred prvenstvom) osebne v napadu, zavzemal pa se je tudi za to, da bi bil zaradi 'favla' na tekmi s Poljsko, ki ga sploh ni bilo, kaznovan Ivo Daneu.

Smešnica je tudi, da sta Tito in Dolanc pritiskala na igralce, da morajo biti svetovni prvaki, za nagrado pa naj bi bili sprejeti v Komunistično partijo. Predvsem zato, ker je znano, da si velika večina vrhunskih športnikov tistega časa nasploh ni želela biti v partiji (in tudi niso bili) in bi bila torej rdeča partijska izkaznica zanje prej kazen kot nagrada. Dolanc je to natančno vedel, saj je že 1967. Daneua, ko je bil na svetovnem prvenstvu v Urugvaju razglašen za najboljšega igralca (slovenske barve je tam zastopal tudi nepozabni virtuoz pod koši Borut Bassin - Taubi), vabil v partijo, vendar ga je Ivo, kot se spominja še danes, zavrnil z besedami: »Samo z nogami naprej.«

Nič ne vedo o polkovniku s pištolo

Tudi o udbovcu, nekem strašnem polkovniku, ki je s pištolo strašil med igralci, žive priče dogodkov izpred 45 let nič ne vedo, prav tako ne, da je Broz tolkel po televizorju, ko so Američani vodili proti nam, in naročil motnje teve prenosa, da ljudje po vsej Jugi ne bi videli, kaj se dogaja, saj je na zaslonih snežilo. In tudi od magistrata do Tivolija se naši niso vozili v posebnem avtobusu, no, pa recimo, da je to umetniška svoboda avtorjev.

Zanimivo pa, da tega, da je Tito že dan po prvenstvu, 25. maja, poslal na Brnik letalo, ki je reprezentante pripeljalo v Beograd, v filmu ni. Dolanc, ne kapetan Daneu, kot bi se sicer spodobilo, je takrat maršalu na sprejemu v Belem dvoru izročil zlato kolajno, ki so jo naši osvojili v Ljubljani. Joža iz Kumrovca je namreč 25. maja praznoval rojstni dan, ki se je njemu na čast imenoval dan mladosti.

In kakšna je vsebina filma oziroma fabula? Štirje mladi fantje so že takoj po drugi svetovni vojni veliko razmišljali o košarki, o igri med obročema, in tako se je rodila jugoslovanska šola košarke, katere avtorji naj bi bili po prepričanju snovalcev filma Nebojša Popović, Bora Stanković, poznejši dolgoletni generalni sekretar svetovne košarkarske zveze Fiba, Radomir Šaper, poznejši predsednik košarkarske zveze Jugoslavije, in profesor Aca Nikolić, znameniti trener. Razen Stankovića, ki jih bo julija 90, so drugi že dolgo pod rušo. Kajpak so vsi Srbi in tudi pogled na fenomen jugokošarke je skozi srbska očala.