»Dva metra od našega doma so Stožice, Erazem bo naredil vse, da pomaga Sloveniji, igranje za reprezentanco je čast,« nekaj manj kot pol leta pred začetkom evrobasketa pravi Rado Lorbek, oče treh otrok, vseh košarkarjev, ki so se vsak na svoj način vpisali na slovenski košarkarski zemljevid. »Bolje ne bi moglo biti … Saj veste, tako za svoje otroke pravi vsak oče. Vsi trije so izjemni. Vse delajo na visokem nivoju,« začne družinsko zgodbo Rado, nekoč direktor Olimpije in slovenske reprezentance, danes predsednik lige ABA in eden vodilnih mož evrolige.
Spoznala sta se na železnici
Prvi se je leta 1984 rodil Erazem, danes je najboljši košarkar Barcelone, a mu zelo nagajata koleno in stopalo. Sedemindvajsetletni Domen (želi si končati ekonomsko fakulteto) je član Krke, 24-letni Klemen je dal košarko na stran, danes je vestni študent prava.
Otroci, danes že možje, so se rodili v zakonu Rada in Ljube Lorbek, ki sta se spoznala pred tremi desetletji v službi na železnici, kjer sta delala v kontroli dohodkov. Vzela sta se, ko je bil na poti Klemen, tretji od sinov. »Želel sem si otroke, a nisem vedel, ali jih bom kdaj imel. Zato je bila sreča ob novici, da bom očka, neizmerna, vse skupaj pa en velik blagor zame,« se Rado rad spomni dneva, ko mu je Ljuba povedala, da bosta postala oče in mati. Pri rojstvu sinov ga ni bilo poleg, veselo novico je izvedel v Tivoliju, na sinovo zdravje pa so nazdravili z viskijem. Prizna, da je bil aktiven oče, seveda skupaj z ženo. »Veliko časa sva jim namenila, izpustil ali zamudil nisem nobene njihove tekme ali klavirskega nastopa.« Nad sinovi sta budno bdela tudi v šoli, v veliko pomoč so jima bili tudi pedagogi oziroma ravnatelji – na gimnaziji Bežigrad Janez Šuštaršič, v osnovni šoli pa legendarni profesor športne vzgoje Aleš Peček. »Starši se morajo zanimati za početje svojih otrok, saj le tako dajejo pomen njihovemu ustvarjanju,« opozarja Rado, žena Ljuba pa je po rojstvu tretjega sina Klemna ostala doma.
Klasika po očetu
»Nisem bil ravno strog, morda včasih bolj oster, saj je bila Ljuba bolj mila,« prizna, da je bil on tisti, ki je povzdignil glas. To ni bilo treba velikokrat, sinovom pa je poleg ljubezni do športa vcepil tudi strast do klasične glasbe. Klavir so igrali vsi trije, Domen pa je danes ta, ki mirne duše zaigra Schuberta ali Chopina, v avtih vseh treh pa na radijskih postaja prednjači prav klasična glasba.
Ni novo, če zapišemo, da je fantom očetov priimek včasih odprl kakšna vrata, večkrat pa so bili zavoljo tega tarča posmeha ali pa je bil priimek celo ovira. »Boljši ko so bili rezultati, več je bilo nevoščljivosti,« zvemo od očeta, ki je sinovom dal jasno vedeti, naj si tega ne ženejo k srcu. Včasih si jih je kdo tudi privoščil, eno takšnih sporočil je prišlo na njihov elektronski naslov v času, ko je Erazem igral v ZDA na univerzi Michigan State. »Napisali so, da si je zlomil nogo, a na srečo ni bilo res. Bolne zadeve pač,« se težkih dni in preizkušenj spominja Rado, ki še danes obžaluje, da Olimpiji leta 2002 v svojih vrstah ni uspelo zadržati Erazma.
Martin – poliglot
Kot družina so precej povezani, skupaj največ časa preživijo konec junija, ko se končajo vsa prvenstva. »Domen nam kaj zaigra,« pristavi Rado, ki z ženo izkoristi marsikateri trenutek in se za kakšen teden odpravi v Barcelono k Erazmu. »Vsak dan imamo stike,« potrdi pater familias, da teza o tesni povezanosti ni iz trte izvita. »Vsi bratje smo zelo povezani med sabo. Zato sem vajen družinskega življenja,« pomen družine izpostavi Erazem, ki sta se mu v zakonu z Ano rodila sin Martin in hči Ema (tri leta ji bo). Martin bo imel letos sedem let, obiskuje angleško mednarodno šolo v Barceloni. Že v prvem razredu se uči štiri jezike (kastiljsko, katalonsko, angleško in nemško), od prej, ko je oče igral v Italiji in Rusiji, so mu znane osnove obeh jezikov. Erazem tudi rad poudari, da je Martin fejst fant, ker je lepo sprejel sestrico Emo. »Smo pričakovali, da bo malce ljubosumen, a je pokazal, da je velik fant in da razume stvari.« Dva vnuka sta v družinsko idilo dodala tudi Domen in Tina – Enej v teh dneh praznuje drugi rojstni dan, Lan pa ima tri mesece.
Slovenija z Lorbkovimi pri vrhu
Erazem in Domen sta sodelovala pri največjih slovenskih reprezentančnih uspehih. Leta 2002 sta bila člana mladinske reprezentance, ki je osvojila 2. mesto na EP v Nemčiji. Pred devetimi leti sta z reprezentanco do 20 let postala evropska prvaka, pred dobrimi tremi leti pa sta na Poljskem na članskem EP zasedla nehvaležno 4. mesto. Klemen je leta 2007 igral za mlado reprezentanco Slovenije, ki je zasedla 5. mesto. Na zadnjih dveh velikih tekmovanjih Lorbkovih ni bilo – Domen je zaradi poškodbe izpustil evropsko prvenstvo v Litvi (2011), Erazem pa svetovno prvenstvo v Turčiji.
