Dirkati začel, ko so mu umorili očeta motorista

VELENJE – Šaleška dolina, velenjska športna javnost, zlasti pa privrženci bencinskih športov žalujejo za Bertom Camlekom, športnim motociklistom, ki je ta vikend izgubil življenje na dirkališču Hungaroring pri Budimpešti. Na dirkaški stezi, ki jo dobro poznajo tudi ljubitelji formule 1, je bil zanj usoden že prvi ovinek. V dirko se je pognal z osmega startnega mesta, po trku s konkurentom pa je izgubil nadzor nad svojo yamaho R1, padel in obležal na stezi. Nesreča je hotela, da je v 45-letnega Velenjčana treščil dirkač, ki je v gneči pospeševal iz ozadja. Cestnohitrostna preizkušnja za alpsko-jadranski pokal je bila prekinjena in zatem odpovedana, toda izkušenemu velenjskemu motociklistu madžarski reševalci niso mogli več pomagati. Poškodbe glave so bile prehude.

Oče umrl v pretepu

Camlek se je motošportu zapisal že v rosnih letih. Ljubezni do bencinskih hlapov se je navzel od očeta, ki je tekmoval s prikoličarji, kjer je začel tudi sam. A kakor se je njegova športna pot končala s tragedijo, se je z njo tudi začela – oziroma zaradi nje. Bertovega očeta so leta 1981 ubili v pretepu pred gostiščem Hartl v Velenju, ki ga danes vodi Bertova sestrična Marina. »Kot fantiča sva skupaj hodila po dirkališčih, saj sta najina očeta tekmovala skupaj. Bertov oče je bil voznik, moj pa sovoznik v prikoličarju. Po izgubil očeta se je Berto kmalu odločil, da se v motošport poda tudi sam. Ker sem jaz v istem času izgubil mamo, naju je to še bolj združilo. Bila sva samorastnika. Bil je vztrajen in dober voznik, zato je zmagal že kar na svoji prvi uradni dirki z motocikli, bilo je okoli leta 1990,« se spominja Robert Pogorelc, Bertov dolgoletni prijatelj in sodelavec v ekipi.

Camlek je v razredu motoGP veljal za ikono. Zaradi njegovih vrlin so ga cenili in povsod spoštovali. Nikoli ni obupal, dvajset ali petindvajset let mlajšim tekmecem je stalno dokazoval, da se bodo morali še kako potruditi, da bi ga premagali. Avtodrom Grobnik pri Reki je bil kar njegov domicil. Tam je bil tako rekoč nepremagljiv. »Na tekmi za avstrijsko prvenstvo ga je na Grobniku sicer prehitel Avstrijec Andy Meklau, ki je ciljno črto prvi prečkal zgolj zato, ker se je Berto v ciljni ravnini dvignil na zadnje kolo, ne vedoč, da ima Andyja za petami. Meklau je pozneje priznal, da mu ta zmaga pomeni več, kot če bi osvojil avstrijsko prvenstvo,« doda Pogorelc.

Samotni jezdec

Zdaj pokojni velenjski dirkač se je od mladih nog družil tudi z Milanom Hladinom, avtoserviserjem iz Pesja pri Velenju. Milan je popravljal Bertova osebna vozila. Prijatelja se bo vselej spominjal kot izjemnega človeka, moža na mestu, ki je bil povsod spoštovan. Pogrešal ga bo, še bolj pa ga bodo pogrešali njegovi trije otroci Barbara, Berti in Maks. Ogromna praznina bo za njim ostala v slovenskem motošportu. Berto najbrž niti sam ni vedel povsem natančno, koliko slovenskih lovorik ima v vitrinah, kjer se med drugim bohotijo tudi trije pokali za naslov prvaka v Alpe Adria prvenstvu in peharja, ki bosta vselej spominjala, da je Camlek dvakrat slavil tudi v skupnem seštevku avstrijskega prvenstva.

V srcih ljubiteljev in poznavalcev tega športa bo za vedno ostal zapisan kot eden najhitrejših motociklistov, kar jih je dala slovenska gruda. Tekmoval je tudi v razredu superbike, kjer je vozil svetovno prvenstvo na osmih tekmovališčih od Brna do Magny Coursa. »Lahko bi rekel, da je bil nekakšen samotni jezdec, imel je tudi svoj klub Bertec Racing, pozneje je odšel v Inotherm team Ribnica. Stalno je imel težave s sovozniki, zato je presedlal na solo motocikle. Z navadno cestno 750-kubično yamaho je na Grobniku naredil takšen rezultat, da so vsi v njem prepoznali talent, kar ga je zelo podžgalo. Uspel mu je namreč dosežek, primerljiv s tekmovalnimi konkurenčnimi motocikli. Res je imel veliko srce. Tudi ko je nastopal v nemški pro superbike seriji, se je pogosto kar sam odpeljal na dirko,« še pove Pogorelc in izpostavi Bertov izjemni občutek za motor, perfekcionizem ter dejstvo, da je vselej znal povedati, kaj se z motorjem dogaja. Sam je reševal napake. »Desetletje sva bila skupaj v ekipi. Leta 2006 sva se razšla, a me je pred tedni poklical in dejal, da mu je žal, da nisva več skupaj in da bi želel obnoviti sodelovanje. To zmorejo samo največji, kar je Berto zagotovo bil.«