Debelak kleše kazahstanske talente

LJUBLJANA – Priimek Debelak je trdno zasidran v slovensko športno zavest. Matjaž Debelak je leta 1988 osvojil dve kolajni na olimpijskih igrah v Calgaryju. V športnih vodah je še danes aktiven njegov brat Janez, ki od leta 2015 deluje v kazahstanski skakalni reprezentanci. Brata Debelak prihajata iz Braslovč. Matjaž je bil rojen 27. 8. 1965, Janez tri leta pozneje. Za skoke je fantiča navdušil oče.

»Prihodnje leto v Planici bom slavil abrahama,« uvodoma pove naš sogovornik, ki se je hitro navdušil nad skoki. V svetovnem pokalu je debitiral 25. januarja 1987 v Sapporu, kjer se je s sedmim mestom uvrstil najbolje v karieri. Do točk je prišel tudi v svoji najboljši sezoni 1988/89, ko je dosegel enajsto in dvanajsto mesto v Thunder Bayu, deseto mesto v Sapporu, 19. v Garmisch-Partenkirchnu, 20. v Innsbrucku in 30. v Bischofshofnu. Točke je osvojil še 3. marca 1990 v Lahtiju s 26. mestom in zadnjič 1. januarja 1991 v Garmisch-Partenkirchnu, ko je zasedel 27. mesto. Od svetovnega pokala se je poslovil 2. 12. 1991 v Thunder Bayu. Dvakrat je nastopil na svetovnih prvenstvih.

V Planici

»Brez skokov ne gre. Ujeli ste me v Planici, kjer vadim s Kazahstanci, ki se v Sloveniji dobro počutijo. Zakaj? Ker so skakalnice odlične, imamo popoln mir, okoli nas so gore in svež zrak. Tega doma ni, predvsem pa lahko delamo umirjeno,« Debelak pojasni, zakaj je prav Planica ena od dveh oz treh baz, ki jo premorejo Kazahstanci – po navadi trenirajo še na Poljskem (Wisla, Zakopane). »Skupaj nas je v Evropi 22, tu mislim na tekmovalce in trenerje. Smo številna ekipa,« opiše zasedbo Debelak, ki je prišel iz tujine pomagat pri razvoju mladih sil. »Delam z mladinci, moj uradni naziv je mladinski trener. Vsi želijo delati z mano, nikomur ne odrekam svoje pomoči,« pravi Janez, ki so mu zaupani največji upi, ki jih prej izberejo trenerji, na Janezu pa je, da jih kleše, uči in šola.

Do službe na tujem je prišel po naključju. Med silvestrovanjem v Zakopanah mu je osebje hotela predstavilo predstavnika kazahstanske zveze. »Imel sem željo, da bi delal na tujem. Par besed sva izmenjala,« se Janez vrne na skok iz leta 2014 v 2015. Spomladi je prišel klic iz Kazahstana, sprejeli so njegove pogoje, hoteli so ga v svoji posadki.

Le in samo trener

»Iskreno povedano uživam v delu v Kazahstanu. Tu sem le in samo trener, in ko tega ne delam, me ni. V Sloveniji je drugače, saj sem bil deklica za vse, vozil sem ratrak in topove, delal sem sneg. Potem sem bil včasih zaradi vsega še oštet. V Kazahstanu sem samo in le trener,« pohvali razmere. Z delom je zadovoljen, s plačo tudi. Pogodbo mu podaljšujejo vsako koledarsko leto. »Cilj je, le tako nam bo uspelo, če bomo dva ali tri najbolj nadarjene pripeljali v Evropo in delali z njimi,« ne skriva ambicij, da bi delo z mladimi dvignili še korak višje.

A ne gre brez božje masti – potrpežljivosti. »Skakalci potrebujejo čas. Tako je tudi s kazahstanskimi, ki po navadi začnejo pozno trenirati. Pogosto se zgodi, da so na treningu dobri, morda celo konkurenčni slovenskim, vendar tega ne prenesejo na tekmo,« opiše situacijo, s katero se pogosto sooča. A se premika na bolje. Janez je ponosen, da ima svojega varovanca tudi v reprezentanci. To je 18-letni Sergej Tkačenko, ki bo prihodnje leto nastopil na olimpijskih igrah. »Računamo na še eno mesto, vendar bo treba izpolniti normo,« je jasen Debelak, ki spomni, da imajo Kazahstanci tudi nadarjene skakalke, ki hitro napredujejo.

Gradi Slovenec

Vesel je, ker se skoki v Kazahstanu razvijajo. »V Ščučinsku se gradi velik športni kompleks. Kot sem slišal, naj bi skakalnice gradil Mariborčan, ki že vrsto let uspešno zida po Kazahstanu,« nadaljuje Debelak, ki nekajkrat na leto zahaja v Kazahstan. Letos je bil že štirikrat, ekipa pa ima na voljo center v Astani. Za potrebe azijskih iger, ki so jih gostili leta 2011, so zgradili pet skakalnic. Niso še rekli zadnje besede.