V vrhunskem športu pri ključnih odločitvah ne more biti demokracije

Rudi Zavrl danes praznuje 66. rojstni dan. Sicer je uradno upokojenec, toda v nogometnem smislu je daleč od tega. Je delegat Evropske nogometne zveze (Uefa) na osmih do desetih tekmah lige prvakov in evropske lige vsako sezono, zaposlen je tudi z evropskimi prvenstvi reprezentanc do 17 in 19 let. Z njim smo se pogovarjali po prihodu z Danske, kjer je bil delegat na tekmi mladinske lige prvakov. »To mi veliko pomeni, ker sem v toku dogodkov. Delam tiste stvari, ki me res veselijo,« pravi Zavrl, ki je skupaj z najožjimi sodelavci ob rojstvu samostojne Slovenije leta 1991 na noge postavil nacionalno nogometno organizacijo, ki je dotlej delovala v precej ožjem obsegu. V samo nekaj letih neodvisne države je NZS zrasla v eno najmočnejših panožnih zvez. »Takrat smo prišli do kar resnega, morda že kar krutega spoznanja. Če smo v prejšnjih časih za kakšne slabosti krivili koga drugega, praviloma Beograd, je takrat nastopil trenutek, ko smo odgovarjali sami zase. Tisto, kar boš sejal, boš potem tudi žel,« je dejal Rudi Zavrl, ki je Nogometni zvezi Slovenije predsedoval od leta 1989 do 2009.

Nogomet je v 90. letih iskal domovinsko pravico v konkurenci drugih, pri ljudeh bolj priznanih športih, kot so smučanje, smučarski skoki in hokej. »Ti športi so bili pač zakoreninjeni v mentaliteti naroda kot naši, slovenski. Meni je šlo kar pošteno na živce, pa ne samo zaradi težav pri financiranju nogometa, ampak tudi zaradi samega odnosa. Ni namreč mogoče kar zamahniti z roko in reči, da je nogomet balkanski šport. To ni res. Nogomet je globalni šport. In če samo pogledamo en vikend, kaj se dogaja v slovenskem športnem življenju, lahko vidimo, da na tisoče starejših moških, profesionalcev in amaterjev, mladih in otrok, pa tudi deklet igra nogomet. Tega preprosto ni mogoče prezreti. Da ne omenjam še medijske zastopanosti in obiska na tekmah.«

Slovenija ni 
bila avtsajder

Slovenski nogomet je hitro pokazal svoje bogastvo, ko se je leta 1999 članska reprezentanca uvrstila na euro 2000. »V rezultatskem smislu so nas stvari resda kar malo prehitevale. V NZS smo delali vztrajno in sistematično, tu moram omeniti dr. Branka Elsnerja in dr. Zdenka Verdenika, ki sta največ delala pri formiranju reprezentanc. Marko Ilešič, Tone Frantar in jaz smo prinesli s sabo izkušnje iz delovanja v Nogometni zvezi Jugoslavije in znanje, ki smo ga pridobili tudi v mednarodnem okolju. Rezultati so dali dodatni pomen vsemu temu, pritegnili veliko zanimanje javnosti, hkrati pa nam naložili še večjo odgovornost. Vse skupaj je bilo zelo lepo. Niso pa bili izjemni samo rezultati. Že takrat, pa tudi danes slovensko zvezo tako Uefa kot Fifa dajeta kot vzorčen pozitiven primer, kako naj bi zveze iz srednje velikih in manjših držav delovale. To je veliko priznanje za nas.«

Velika, močna, vplivna in uspešna zveza je postala magnet za mnoge, ki so želeli priti do svojega kosa pogače na takšen ali drugačen način. »To je po svoje razumljivo, ampak z najtesnejšimi sodelavci smo bili imuni proti temu. Preprosto smo svoje delali naprej. Res pa je, da smo se zavedali, da zveza ni zasebna stvar. Ampak na začetku je bilo veliko lažje, saj se je vsak korak naprej poznal in videl. Ko pa smo postali že zelo dobro organizirani in formirani, je bilo vse merljivo z rezultati na igrišču. V tej strašni konkurenci pa je to zelo težko.«

Krona vsega truda nogometne družine so bili nastopi reprezentance na euru 2000 ter SP 2002 in 2010. »To so nepozabne tekme, sploh tiste na euru 2000 proti Jugoslaviji, Španiji in Norveški. Moram pa reči, da je naša reprezentanca na teh turnirjih, tudi na SP 2010, igrala lep, kakovosten, gledljiv nogomet. Mogoče je, da nas je kdo obravnaval kot avtsajderje, ampak smo s postavitvijo in igro dokazali, da smo lahko enakovredni, da jim lahko pariramo. Je pa težko razložiti to, kar se je takrat zgodilo v dveh letih. Sploh če gledamo na velikost države, število igralcev in glede na klube, v katerih so igrali naši fantje.«

Katanec in Kek zadetek v polno

Pod mega uspeh je bil podpisan Srečko Katanec, ki zdaj v svojem drugem selektorskem mandatu poskuša ponoviti takratne dosežke. Poiskal in izbral ga je ravno Zavrl. Kako je prišel do njega? »To ni bilo nikakršno naključje. Zelo dobro sem ga poznal od mladih let, podrobno sem spremljal njegovo kariero in točno vem, s kakšnim trdim delom je dosegel uspeh. Katanec je igral na vrhunski ravni, igral je v vseh finalih evropskih klubskih tekmovanj, bil je član jugoslovanske reprezentance. Njegova igralska kakovost sploh ni sporna, pomembno pa je tudi, kako so ga videli nekateri trenerji, sploh Ivica Osim in Miljan Miljanić, ki je bil siva eminenca jugoslovanskega nogometa, pa Vujadin Boškov, ki ga je treniral v Sampdorii. Potem sem ga opazoval, ko je delal kot pomočnik selektorja mlade reprezentance Draga Kostanjška. Ta mu je dal velika pooblastila pri postavljanju igre in videti je bilo, da je iz pravega testa. Naneslo je, da smo imeli s člansko reprezentanco v kvalifikacijah le eno točko, Verdeniku pa je potekel mandat. Izbor je padel na Katanca in čas je pokazal, da je bila to pravilna odločitev.«

Podobno spretno in vizionarsko se je odločil pozneje, ko je selektorski stolček ponudil Matjažu Keku, sam pa se je že spogledoval z umikom iz NZS. Kritja ni imel niti v rezultatih reprezentance, zato so kritiki vse glasneje omenjali njegovo večno predsednikovanje, samodržništvo, pretirano avtoritarnost, ignoriranje drugače mislečih itn. »Seveda ne moremo o vsem govoriti v superlativih. Problemov je bilo tudi ogromno. Nekatere rešiš lažje, drugi ostanejo. Seveda naša zveza ni bila idealna tvorba, ampak za objektivnega opazovalca so pretehtali rezultati in kakovostno delo. So pa prišli tudi slabši rezultati, konflikti, pride tudi do zasičenja. Dolgo smo bili skupaj. Kot funkcionarji smo začeli sorazmerno mladi, imeli smo okrog 40 let, tako da je potem logično, da se te ljudje malce naveličajo. Kritik mojega vodenja je bilo kolikor hočete. Vsak ima svoj slog, nekaj je teorija, drugo praksa. Navsezadnje sem 20 let vzporedno vodil tudi firmo (Geodetski zavod Slovenije, op. p.), imel sem svoje principe, ki so temeljili na posvetovanju, vsaj kar se tiče nogometa. Pri ključnih odločitvah pa neke velike demokracije ne more biti. Če bi vprašali Toneta Vogrinca o demokraciji v smučanju, bi vam verjetno isto razložil. To je vrhunski šport, kjer so jasni hierarhija, razdelitev vlog, nosilci odgovornosti, zato to ni primerljivo z demokracijo v družbenem življenju.«

Zavrl vs. Zahovič

Eden izmed najbolj vročih dogodkov v obdobju njegovega predsednikovanja je bil poskus prevrata v režiji Zlatka Zahoviča in njegovih zaupnikov decembra 2006. Današnji športni direktor Maribor je takrat Zavrlu ponujal častni umik, da bi sam s svojo ekipo zasedel vrh krovne organizacije. NZS je namreč iskala novega selektorja, kandidat št. 1 je bil Darko Milanič, ki pa je hotel imeti ob sebi Zahoviča kot športnega direktorja. Ta je bil pripravljen sprejeti to funkcijo, če bi Zavrl odšel iz zveze. »Zdaj gledam na to z distance. Po eni strani se mi zdi, da sem bil kolateralna žrtev tenzij, ki so obstajale (na relaciji Katanec–Zahovič, op. p.). Imeli smo dva karakterja, ki sta bila vsak na svojem področju suverena. Ta zadeva je potem eskalirala v znanem konfliktu na SP 2002. Torej v najbolj napačnem trenutku in na najbolj napačnem mestu. Od svojega dela objektivne odgovornosti ne bežim. Težko razložim, zakaj je potem s takšno silovitostjo prišlo do poskusa prevrata. Meni te stvari nikoli niso bile blizu. Ocenil sem, da vse pa le ni bilo tako slabo, kot se je prikazovalo. Nisem hotel na takšen način končati funkcionarske kariere. Na koncu sem se umaknil, ko sem presodil, da je prav tako, čeprav bi lahko kandidiral še za en mandat in bi imel precejšnjo podporo. Toda bilo mi je dovolj. Je pa res, da to jemljem kot temno liso v naši novejši nogometni zgodovini.«

Precej večji in temnejši madež se je pojavil pri Mednarodni nogometni zvezi (Fifa) s korupcijskim škandalom. »Prišlo je do točke, ko bo moral nogomet prestati temeljito očiščenje, pravo katarzo. Kar težko je dojeti razsežnosti korupcije v Fifi,« pravi Zavrl, ki ni povsem prepričan, ali je Michel Platini s svojim grehom zdaj najbolj kredibilen kandidat za novega predsednika Fife. Našega sogovornika pa bomo 17. novembra zanesljivo videli v Ljudskem vrtu, kjer bo Slovenija igrala povratno tekmo dodatnih kvalifikacij za euro 2016 z Ukrajino. Seveda si želi, da se zgodovina ponovi.