Fak pa zelenjava!

Jakova Faka smo vzeli za svojega, tudi zaradi njegovega dobrega znanja slovenščine. Hrvaški biatlonec, ki nastopa za Slovenijo, je športnik v pravem pomenu besede. Njegovo življenje se vrti bolj ali manj okrog športa, o čem drugem niti ne razmišlja. Ravno ta osredotočenost, predanost cilju, je 28-letnika pripeljala do številnih kolajn na svetovnih prvenstvih, pohvali se lahko tudi z bronasto olimpijsko. Obiskali smo ga na njegovem domu na Pokljuki, natančneje v hotelu, kjer preživi večino časa. Svoj čas ima natančno razporejen, zato smo uro, ki nam jo je namenil, poskušali čim bolj izkoristiti. In ugotovili, da se ne smemo šaliti s človekom, ki ima orožje.

Ujeli smo vas med zadnjimi pripravami na novo sezono, še en mesec nas loči od prve tekme. Se že veselite?

Komaj čakam. Vsi si želimo, da bi šli čim prej na sneg. To je zdaj glavni načrt in hkrati glavna logistična težava, kdaj in kam iti.

Kaj tukaj, na Pokljuki, najbolj pogrešate, kar imate na Hrvaškem? Je kakšna stvar, ki vam pričara nostalgijo?

Svoj domači kraj Mrkopalj, Gorski kotar.

Zelo dobro govorite slovensko, vse razumete. Kako ste se naučili našega jezika?

Nisem hodil na nobene tečaje. Naučil sem se čisto spontano, v pogovorih. Bilo je tako, da na začetku nisem čisto vsega razumel, in sem se odločil, da se bom naučil slovensko, da bo lažje za mene in tudi za preostale.

Verjetno vam tudi učenje drugih tujih jezikov ne dela težav. Katere še obvladate?

Govorim še nemško in angleško. Tisto, kar sem se naučil v srednji šoli, in to tudi uporabljam v pogovoru s poslovnimi partnerji.

Je res, da ste, ko ste postali biatlonec, uresničili otroške sanje?

Ja. Prav tako sanje o olimpijski kolajni in o kolajnah s svetovnih prvenstev.

Pri katerih letih ste si to zadali?

Ko sem se odločil, da se bom temu posvetil, to je bilo po srednji šoli. V gimnaziji, ki sem jo obiskoval v Delnicah, sem imel možnost enkrat na dan trenirati. Če bi bilo tam dobro, ne bi prišel sem.

V profesionalnem športu je veliko odrekanja. Kako vi to doživljate?

Odvisno, kako gledaš na to. Nekdo, ki hodi osem ur v službo, na to gleda, kot da je veliko odrekanja, jaz pa imam srečo, da delam, kar imam rad. Če delaš tisto, kar imaš rad, je veliko lažje.

Opazila sem, da se redkokdaj nasmejite. Ali se motim?

Ljudje, ki ravnajo z orožjem, morajo biti resni. (Smeh.) Športniki mogoče velikokrat izpademo brez izraza na obrazu, ker znamo kontrolirati svoje emocije. Seveda je lepo, če jih človek pokaže, vendar se velikokrat zgodi, še posebno v biatlonu, kjer je vključeno streljanje, da je to moteče. Ko imaš štiri zadete strele in dovoliš, da se vklopijo čustva, je velika verjetnost, da boš zadnjo tarčo zgrešil.

Torej morate biti športniki tudi psihologi?

Ja, v bistvu moraš res dostikrat premagati samega sebe in svoje emocije potlačiti v drug predal, vsaj do določenega trenutka.

To pride prav tudi v realnem življenju?

Zelo. Na primer pri intervjuju. Človek je lahko čisto brez emocij. (Smeh.)

Če smo že pri intervjuju in medijih, radi berete?

Nisem tip, ki bi moral biti vseskozi na tekočem.

Torej predvidevam, da tudi niste velik oboževalec družabnih omrežij.

No, to je pa drugo. Gre za eno in edino povezavo, ki jo imaš z navijači. To se mi zdi pomembno.

Dobivate mogoče nenavadna sporočila oboževalcev? Je prišla kakšna ženitna ponudba?

Ne.

Zraven čaja ste prigriznili piškot. Pa jih lahko jeste?

Jaz lahko jem vse. A se mi morebiti kje vidi, da česa ne smem? (Smeh.)

Peter Prevc mi je zadnjič rekel, da mora shujšati še za dva kilograma pred novo sezono. Torej pri vas ni tega?

To je tako: dva dni bom malo manj pil, pa bom bolj dehidriran, to je že en kilogram, in če bom še malo manj jedel, smo tam. Sicer to ni hujšanje, ampak je samo dehidracija. En kilogram se zelo hitro izgubi, že samo ob kaminu, recimo. (V smehu pokaže na kamin v sobi.)

Koliko časa moraš biti zraven kamina, da shujšaš?

Odvisno, kaj počneš. (Smeh.)

Sem pa slišala, da ste se enkrat zastrupili.

To je nekaj drugega. Vendar smo takrat privarčevali kakšnih 100 evrov za namestitev. Šli smo v poceni namestitev in je bila voda verjetno okužena. V olimpijski sezoni sem se zastrupil in potem sem imel pol leta težave z želodcem. Dokler se vse ne postavi na svoje mesto, zagotovo traja pol leta.

Kaj najraje jeste?

Samo da ni sadje ali zelenjava. Tega je na mojem jedilniku zelo malo, mogoče dva odstotka, pa še to le zelena solata in zelje. Paradižnika ne jem, prav tako ne kumaric in paprike. Od sadja jem le banane in pomaranče, to je to. Tukaj se konča.

Ali kdaj pogrešate mamino kuhinjo?

Zdaj sem se že navadil, da mi je čisto v redu.

Po novem je avtodom vaše prevozno sredstvo. Kako to?

Letos smo se odločili za sodelovanje z Adrio Mobil, da vidimo, ali nam potovanje in bivanje v avtodomu prinašata prednost glede na konkurenco.

V čem vidite prednost?

Prednost je v tem, da je za potovanje bolj udoben kot navaden kombi. Zelo si fleksibilen glede tega, kje se boš nastanil, ker lahko bivaš v njem. Imaš še možnost priprave hrane, kar je zelo pomembno za aktiven način življenja športnika.

Bi si ga kdaj omislili tudi v zasebnem življenju?

Zakaj pa ne. Tudi v tem segmentu je že bil preizkušen.

Kje ste bili?

Bil sem na Hrvaškem. In je bilo fajn.

Kako si predstavljate svoje življenje čez deset, dvajset let?

Čez deset let upam, da bom zdrav, nepoškodovan in zadovoljen s svojimi rezultati. Dvajset let vnaprej pa še ne razmišljam.

Imate mogoče še katere neuresničene želje?

Veliko jih je. Da bi enkrat osvojil kristalni globus. Če ne velikega, pa vsaj majhnega.