Avseniki so jo prisrčno ujeli v viži Planica, snežena kraljica!

V en dah najbrž res ni mogoče v besede ujeti vseh podob in razsežnosti, s katerimi se je kot svojevrsten dedni zapis v kolektivni zavesti Slovencev zasidrala Planica. Njeni oboževalci jo dojemajo v naravnost mitskih prispodobah in razsežnostih. Morda o tem še največ povedo vtisi tujih obiskovalcev, ki v en glas poudarjajo neponovljivo ozračje na planiških prireditvah s fantastično naravno kuliso. Ozračje, ki je najbrž najbolj prisrčno ujeto v Avsenikovi viži Planica, snežena kraljica! Saga o smučarski oz. skakalni Planici, kakršno poznamo danes, je kajpak predvsem zgodba o ljudeh, ki so jo soustvarjali. Nekateri med njimi so si v njeni skoraj devet desetletij dolgi zgodovini zaslužili posebno mesto in spomin. Ta zapis ni zgodba o zgodovini zibelke smučarskih poletov, temveč le kažipot k nekaterim zgodnjim ključnim dejavnikom in osebam, brez katerih Planice v današnji podobi zelo verjetno sploh ne bi bilo.

Dom v Planici odločilen korak
za prvotni zagon

Vsemu poznejšemu dogajanju pod Poncami je prvotni zagon dala odločitev občnega zbora ljubljanskega Sportnega kluba Ilirija, ki je decembra 1929 sklenil, da bo društvo na Slatni v dolini pod Poncami postavilo svoj dom. Zgradili so ga z zajetnim deležem klubskega članstva, ki je pokupilo 1000 obveznic po 100 takratnih dinarjev. Seveda se je kmalu izkazalo, kot je zapisal zgodovinar dr. Borut Batagelj v obsežnem članku Od skokov k poletom (Zgodovinski časopis, separat, 2003), da gre za samoprispevek...

Dom Ilirije so odprli decembra 1931 in je štiri leta pozneje dobil še depandanso. Kajpak je bil eden glavnih akterjev pri postavitvi doma, tako kot pri vseh večjih gradbenih podvigih tega kluba, inž. Stanko Bloudek. Drugi ilirijan, Bloudkov prijatelj in dolgoletni tajnik Jugoslovanske zimskošportne zveze Joso Gorec je v postavitvi smučarskega oporišča v Planici, z izjemnimi naravnimi danostmi za smučanje vseh vrst in ugodno železniško povezavo, takoj uvidel priložnost za prirejanje mednarodnih tekem. Na daljši rok je njegov krog razmišljal tudi o kandidaturi za organizacijo svetovnega prvenstva Mednarodne smučarske zveze (FIS). Za takšen projekt pa je bilo treba zgraditi dovolj veliko skakalnico, ki je pri nas tedaj še ni bilo. In čeprav je v Jugoslaviji z vso močjo razsajala svetovna gospodarska kriza, je bila pozimi leta 1934 v Planici nared za preizkus prva velika skakalnica stavbenika Ivana Rožmana. Do neke mere je tudi tej prvi planiški velikanki botroval Bloudek, saj se je na lastno pest lotil gradnje 70-metrske skakalnice že leta 1932, vendar se mu je ni posrečilo dokončati.

Kar zadeva načrtovanje skakalnic, je od Bloudka takrat bolj izkušeni Rožman v soglasju z njim in Gorcem naslednje leto na isti lokaciji delo zastavil na novo. Izdelal je ambicioznejši načrt 90-metrske skakalnice, saj je uvidel, da so na SP 1933 v Innsbrucku skakalci dosegali daljave prek 80 metrov, Kanadčan Robert Lymbyrne (!) pa je v domačem Revelstokeu tisto zimo svetovni rekord že pomaknil na 87,5 m. Prav Rožmanovi daljnovidnosti gre zahvala, da je Planica že ob svoji premierni mednarodni prireditvi marca 1934 kot meteor presenetila ves smučarski svet z izjemnimi daljavami in novo rekordno znamko Norvežana Birgerja Ruuda (92 m). Na to obdobje še dandanes meče sence spor okoli avtorstva prve planiške velikanke, ki se je očitno proti volji Rožmana in Bloudka zakuhal zaradi bojazni funkcionarjev SK Ilirija, da bi stvari v njegovi planiški domeni utegnila prek JZŠZ vzeti v roke konkurenca.

Vlogi Rožmana in Bloudka v Planici pa sta se dotikali in delno prekrivali samo pri prvi velikanki iz leta 1934, odtlej je bil Bloudek nesporna prva violina. Ko se je, tako zaradi Rožmanove zgodnje smrti (1937.) in nato še vojne, bolj ali manj pozabljen zaplet brez pravega epiloga začel veliko pozneje vnovič odpirati, so se mu pogosto – glede na avtorje – pripisovale pretirane razsežnosti. Nobenega dvoma pa ni, da so prav začetne rekordne daljave zasukale nadaljnji razvoj Planice k smučarskim poletom. Norveški smučarski skakalci so s svojo aerodinamično že dokaj napredno kongsberško tehniko skakanja po vsem sodeč zasvojili tudi inž. Stanka Bloudka. Vse dotlej se je zaradi obilice dolžnosti v SK Ilirija smučanja nekako ogibal. Protagonisti Planice z Gorcem in Bloudkom na čelu pa so prav kmalu na lastni koži izkusili, da razvoj ni vedno niti enoznačen niti premočrten.

Prav hitro so se lahko prepričali, da lahko naletiš na težave in blokade celo tam, kjer so jih še najmanj pričakovali, namreč pri konservativni in skoraj izključno v izvorno norveško smučanje zazrti FIS. Srečna okoliščina je bila, da je idejni boj za smučarske polete s FIS spretno vodil Gorec in po hudih zapletih na kongresu FIS leta 1938 v Helsinkih izposloval uvedbo študijskih poletov.

Bloudek se je lahko v miru povsem posvetil skakalnicam in letalnici, kar je v tej prvi razvojni fazi Planici zagotavljalo skokovit napredek, ki se je tik pred okupacijo Jugoslavije iztekel marca 1941 z zadnjo predvojno rekordno prireditvijo. V glavnih vlogah so sicer nastopali nemški skakalci z novim svetovnim rekorderjem Rudijem Gehringom (najprej 108 m in nato še fantastičnih 118!) na čelu. S prvima poletoma prek 100 metrov, čeprav s podrsom, sta se izkazala tudi Slovenca Albin Novšak in Rudi Finžgar. To je bil dober obet, da slovenski skakalci v Planici kmalu ne bodo igrali samo stranskih vlog, a je vojna z vsemi posledicami tako želen napredek zamaknila v nedoločljivo prihodnost.

Bloudek vse za šport, Gorec ljubitelj teatra

Živih pričevalcev, ki so te pionirske čase Planice sami doživeli, je le še peščica. Zagotovo pa prej strnjeno opisanemu dogajanju ni bil nihče tako blizu kot Demeter Bitenc, starosta slovenskih dramskih in filmskih igralcev. Njegov oče Janez Bitenc je bil namreč upravnik Doma Ilirije na Slatni, sodil pa je v krog športnih idealistov, ki so na čelu z inž. Stankom Bloudkom, Josom Gorcem, Evgenom Bettetom, Viktorjem Vodiškom in drugimi kolegi poganjali delovanje Sportnega kluba Ilirija (1919–41). »Inž. Bloudka sem spoznal, še predno se je začel posvečati skakalnicam in smučarskim skokom. V Dom Ilirije v Planici je prihajal zunaj sezone. Našemu psu Tarzanu je zmeraj prinesel klobaso, zato ga je silno oboževal, meni pa čokolado, da bi mu na Slatni, velikem položnem travniku v bližini doma, prinašal nazaj modelčke letal in helikopterjev, s katerimi je vztrajno eksperimentiral,« se tistih mladostnih časov spominja Demeter Bitenc. »Bloudek je bil obseden s helikopterji, zato je ob mlaki pri železniški postaji v Ratečah včasih ure in ure proučeval letalni mehanizem kačjih pastirjev, ki se mu je zdel najbližji želenemu pogonu za helikopterje. Mene je to seveda dolgočasilo.«

Kadar je oče prišel po opravkih v Ljubljano, kjer je Demeter obiskoval šolo, ga je včasih vzel s seboj tudi v kavarno Evropa, kjer so imeli funkcionarji SK Ilirija stalno rezervirano mizo. »Seveda sem radovedno vlekel na ušesa vse, kar so si imeli povedati. Nanje me vežejo lepi spomini. Na primer na Josa Gorca, ki je bil velik ljubitelj opere in teatra. Na premierah je z ženo vedno sedel v prvi vrsti parterja. Ob mojem debiju v Drami leta 1943 mi je v garderobo poslal veliko košaro z rožami in nekaj steklenicami žlahtnega.«

Bloudek je ostal v stikih z Bitenčevim očetom vse do njegove nenadne smrti konec novembra 1959: »Naključno sem bil tedaj doma pri starših na Bledu in spomnim se, kako je bil oče pretresen, ko je žalostno novico slišal po radiu. Inženir je tako rekoč vse, kar je zaslužil tako ali drugače razdal za šport. Sam je živel izredno skromno. Najbrž bi svoje obleke gulil še dlje, če ne bi vsake toliko časa vmes odločno posegla njegova sestra, mu kupila nove in staro zavrgla. Bil je športnik s srcem in dušo, zaljubljen v umetnostno drsanje in atletiko ter strasten ljubitelj nogometa,« je Demeter Bitenc zaokrožil strnjeno povzeto pripoved o Bloudku in Gorcu.