V peti minuti je zabil gol, v osmi pa so mu že žvižgali

Branko Horjak je vrsto let veljal za serijskega golgeterja Maribora, ki mu nihče ni mogel priti blizu. S svojo učinkovitostjo, s katero je zaznamoval vijolične v sedemdesetih, je bil več kot štirideset let tako rekoč neulovljiv na lestvici strelcev. Ideal, o katerem še danes mnogi govorijo z izbranimi besedami, pa je skromen. »Čas je, da tudi današnja mladina dobi svojega idola. Svojo legendo, ki bo popeljala mariborski nogomet tja, kamor spada. Veseli me, da je to prav Marcos Tavares, ki je res izjemen nogometaš in oseba,« je uvodoma povedal naš sogovornik.

O Branku Horjaku sicer beremo kot o napadalcu, čeprav sam zase pravi, da je bil vezist skupaj z Antonom Breberjem in Tomislavom Prosenom. V konici napada je bil Mladen Krajnc, na boku pa Boris Binkovski. V devetih sezonah je za Maribor na 268 tekmah zabil 116 golov. V svoji rekordni sezoni 1972/1973 je v takratni drugi zvezni jugoslovanski ligi dosegel kar 26 zadetkov. Na stara nogometna leta je kariero nadaljeval v Avstriji, v Lebringu, kjer še danes velja za mit. Po naših informacijah si ga je takrat še posebno želel Sturm iz Gradca, a je bil Horjak realen. »Res je, Lebring je bil takrat klub istega lastnika, kot je bil Sturmov. Ponujali so mi Sturmov dres, a sem jih zaradi poškodb – nisem več zmogel trenirati na polno – zavrnil ter ostal na realnih tleh.«

Danes 65-letni in 174 cm visoki nogometni virtuoz uživa v pokoju. Nogometa zaradi številnih poškodb ne igra več, trenerski posel, ki ga je opravljal vrsto let po končani igralski karieri, je zanj prav tako že zgodovina. »Zaradi poškodbe kolena ne morem niti smučati ali se posvečati kakšni drugi rekreaciji, kar me zelo žalosti,« pove z grenkobo v glasu. Horjak je na vijolično klop kot strateg sedel kar štirikrat. V najbolj turbulentnih obdobjih je prav tako pustil velik pečat. »Za trenerski posel sem se dokaj hitro odločil, saj sem po poklicu tudi učitelj telesne vzgoje. To šolo sta v Mariboru med drugimi končala Anton Čeh in Zdenko Verdenik,« nam je razkril Horjak. Glede trenerstva pa: »V nogometu si je treba naliti čistega vina in biti realen. Prihajam iz nekih drugih časov pa tudi v starosti se ne ujemam z mladimi igralci. Nasprotja med nami so prevelika. Mnogi si tega ne znajo ali ne upajo priznati. Predvsem trenerji na jugu, recimo na Hrvaškem, ki so stari tudi po 70 ali celo 80 let. Po drugi strani se je treba posvetiti družini, kajti kot nogometaš ali kot trener te tako nikoli ni doma. Še posebno za vikende. Sem eden redkih, ki so šli iz nogometa direktno v pokoj. V življenju si je po 40 letih nogometa treba reči: Dovolj je!« pravi Horjak, ki je bil med kariero zaposlen tudi v Primatu. Kot zanimivost je treba vsekakor omeniti, da je nogometaše, da bi jim pokazal realno stanje v mestu in predvsem, kako težko nekateri delajo za svoj vsakdanji kruh, peljal v Livarno. Že leta 1993.

Večina golov z glavo

Prvi zadetek v dresu Maribora je Horjak zabil proti velikemu Partizanu. Se ga še spomni? »Če sem ga dal, je bil zagotovo z glavo. Večino zadetkov sem zabil z glavo, saj sem imel kljub sorazmerno nizki postavi izjemen odriv. Preskočil sem sebe in še dvajset centimetrov višje,« se pošali. Čeravno so obdobja bolj kot ne neprimerljiva, pa nas je vendarle zanimalo, ali je bilo v njegovih letih težje zabiti gol Partizanu, Crveni Zvezdi, Hajduku, pa ne nazadnje Olimpiji in še komu iz takrat ene najmočnejših nogometnih lig, kot je to danes v slovenski ligi. »Seveda je bila liga bistveno močnejša, kot je slovenska danes. Hkrati ne gre zanemariti dejstva, da smo imeli dolga in predvsem mučna potovanja po takratni Jugoslaviji. Samo za tekmo v Skopju smo morali na pot dva dni prej z vlakom. Zvezda je na posamezne tekme potovala z letalom. No, saj tudi mi smo šli enkrat v Titograd z letalom. A se tistega leta ne spomnim.«

Rivalstvo z Olimpijo je bilo vedno prisotno. Je bil Maribor kdaj v času SFRJ močnejši od zeleno-belih? »Ko smo se okrepili z Zvezdinimi igralci, kot so Milan Janković in podobni, smo bili zagotovo močnejši. Tiste tekme so bile tudi najlepše in najboljše. V Ljudskem vrtu je bilo na posameznih tekmah tudi več kot 15.000 gledalcev, česar si danes ni mogoče predstavljati. Rekord proti Proleterju pa je še vedno nedosegljiv. Bilo jih je 20.000.«

Kaj se je spremenilo, da v Mariboru ni mogoče doseči podobnih številk? »Na naše tekme je hodilo vedno po 10.000 ljudi in več. Današnji Maribor zbere to samo na dobrih evropskih tekmah. Zavedati se moramo, da ima mariborska publika zahteven kriterij. Posebno če igraš slabo, če ne napadaš ali se braniš ali celo igraš brezživljensko, znajo to še kako kaznovati.« So mu kdaj žvižgali? »Ah, seveda. Spomnim se, da sem v peti minuti zabil gol, v osmi pa mi je žoga na spolzkem terenu ušla. In sem že doživel žvižge.«

Na poti v Olimpijo le do Celja

Čeprav je bil NK Maribor po letu 1991 kar 13-krat državni prvak, imajo igralci zanimiv status v mestu. Javnost jim gleda precej pod prste oziroma kozarce. »Ko smo igrali v prvi ligi, smo bili igralci zelo cenjeni. Publika in občani so nas zelo spoštovali.« Kaj pa igralci drugih klubov? »Bili so spoštljivi. Bil sem tudi v mladi reprezentanci, v kateri so bili Antić, Vukotić in drugi, in priznati moram, da so me dobro sprejeli. Edino, kar so radi poudarjali, je bilo, da smo Slovenci skijaši. A če pogledamo danes, imamo Mariborčani večje uspehe kot oni.« Pa plače? »V tistem času so imeli vsi višje plače od igralcev Maribora, a tudi mariborske niso bile slabe. Za plače je poskrbel klub, največ denarja pa je prispevala občina. Leta 1975 so posamezne igralce, ki so končali športno pot, zaposlila lokalna podjetja. Jaz sem bil v Primatu 17 let. Tako sta se zaposlila tudi Vojislav Simeunović in Herbert Vabič.«

Horjak Mariboru ni nikoli rekel ne. Čeprav so ga poklicali vedno takrat, ko je bilo treba gasiti ali se reševati iz krize. Tudi klubi, ki jih je vodil poleg Maribora, so bolj kot ne prijateljski oziroma bratski klubi vijoličnih. Pa bi bil pripravljen prevzeti Olimpijo, če bi ga takrat poklicali iz Ljubljane? »Najverjetneje ne. Kot igralca so me trikrat že klicali, enkrat sem celo že bil na poti tja, pa sem v Celju stopil iz avtobusa, se obrnil in šel nazaj domov,« pravi vzgojen nogometaš mariborskega Železničarja, ki je z Željom prišel celo v drugo ligo. »Igral sem v treh klubih in za mlado reprezentanco Jugoslavije. Toda igranje v Avstriji jemljem kot rekreacijo. V tistem obdobju sem namreč tudi delal v Primatu.«

Je Horjak kot trener kdaj postavil zaprto igro? »Ne, jaz sem na vsaki tekmi šel na zmago in odprto. Tudi proti Borussii iz Dortmunda, ki je dve leti pozneje osvojila ligo prvakov. Mi smo že takrat tlakovali prihodnost slovenskega klubskega nogometa. Doma smo jih imeli na remiju, v Dortmundu pa se je poznal rdeči karton Saše Lukića. In smo nesrečno izgubili z 2:1.« Kako klubska legenda gleda na aktualne tekme, ki jih vijolični prepoceni izgubljajo tudi v Ljudskem vrtu? »Igralci si pred domačo publiko ne smejo dovoliti, da bi izgubili brez borbe. To se kaže tudi na obisku. Profesionalci morajo na vsaki tekmi dati vse od sebe ne glede na nasprotnika. Na tekmah ni prostora za kalkuliranje. Zaboli me, če igralci ne dajo vsega od sebe. Pogrešam agresivnost in hitrost.« Pravijo, da so današnji igralci hitrejši od igralcev njihove generacije. »Hja, igra je verjetno že hitrejša, vendar ne verjamem, da je kdo hitrejši od Mladena Krajnca ali Borisa Binkovskega, ki sta bila res hitra.« Pa je sam bil hiter nogometaš? »Na dolgo razdaljo ne, v prvih 10 ali 15 metrih pa sem bil dovolj hiter,« se zasmeje.

Je moteče, da v prvi postavi Maribora ali na splošno v ekipi ni Mariborčanov oziroma domačih fantov iz bližnje okolice? »Zdaj so drugačni časi. Tudi največji klubi po svetu skorajda nimajo domačinov. Chelsea nima niti Angležev. Maribor je postal slovenska nogometna baza. Vsak, ki hoče kaj dati nase v nogometu, mora oziroma si želi priti v Ljudski vrt. Hvala bogu.«