ŠPORTNA LEGENDA

»Mandarićeva Olimpija ni moja. To je neka peta Olimpija.«

Objavljeno 25. julij 2016 15.34 | Posodobljeno 25. julij 2016 15.36 | Piše: Rok Tamše

Radoslav Bečejac - Zaza je zvezdne nogometne trenutke doživel v dresu beograjskega Partizana leta 1966, to pa je unovčil z rekordnim prestopom v ljubljansko Olimpijo.

Radoslav Bečejac - Zaza se je po igralski karieri uveljavil kot mojster za vzgojo mladih nogometašev. Foto: Igor Mali

LJUBLJANA – »Saj veste, katero vprašanje naj ne bo že kar prvo,« se je Radoslav Bečejac zarotniško nasmejal ob jutranji kavici. Redko je prisoten v medijih, na nogometnih stadionih ga ne videvamo, čeprav je bil v 60. letih in na začetku 70. eden najvidnejših igralcev takratne jugoslovanske lige, po igralski karieri pa je s trenerskim delom v mlajših selekcijah Olimpije vzgojil številne bodoče ase slovenskega nogometa. Toda vsakič, ko ga poiščejo novinarji, praviloma pade vprašanje o njegovem rekordnem prestopu iz beograjskega Partizana v ljubljansko Olimpijo. Vodilni slovenski klub je leta 1967 črno-belim odštel 45 milijonov takratnih dinarjev, Bečejac jih je za prestop dobil 15. A o tem kaj več pozneje.

Mandarićeva Olimpija ni moja. To je neka peta Olimpija.


Kako močno pa je danes prisoten nogomet v njegovem življenju? »Ne hodim na tekme, tudi po televiziji nogomet spremljam bolj selektivno. Morda sem si v celoti ogledal eno samo tekmo nedavnega evropskega prvenstva. Bil je dolgčas, nič ne vidiš. Gledal sem polčas tekme med Francijo in Nemčijo. To je bilo podobno nogometu, drugo pa … Vsi se branijo. Drugače pa po televiziji še največ spremljam angleško ligo. Tam se nekaj dogaja. Morda kakovost nogometa ni najvišja, toda tam vsi pošteno oddelajo tistih 90 minut. In ves čas je akcija, saj se ne igra zaprto. Drugače danes vsi bolj kot ne pazijo na obrambo, igra se na nasprotne napade. Preveč se taktizira. Poglejte evropskega prvaka Portugalsko, kako je igrala. V bistvu mislim, da si niti Portugalci niti Francozi niso zaslužili igrati v finalu evropskega prvenstva. Tudi Francozi so v finale prišli kar malce s silo,« meni 74-letni Bečejac, ki ohranja zelo kritično držo do sodobnega nogometa. Takšen je tudi do televizijskih komentatorjev: »Mnogi so kar preveč pametni. Prav rad bi jih videl v vlogi trenerjev. Prebral sem neko mnenje o športnih komentatorjih, s katerim se povsem strinjam. Pisalo je: radijski komentator mora biti sposoben ves čas govoriti, televizijski pa mora vedeti, kdaj mora biti tiho. Zdaj nas pa skoraj vsi preveč davijo s stalnim govorjenjem,« pravi.

Ne v tujino,
v Ljubljano

V srbskem Žitištu rojeni nogometni as je nogometno pot začel v zrenjaninskem Proleterju, kjer je igral v napadu in neusmiljeno zabijal gole. Dve sezoni je bil prvi golgeter druge jugoslovanske lige. To je bilo dovolj, da so ga leta 1964, torej pri še ne dopolnjenih 23 letih, v glavno mesto povabili predstavniki Partizana.

»Nogomet je bil takrat velika zabava. Mi smo iz pionirske selekcije pri 16 letih starosti šli direktno v mladinsko. To so bili drugi časi, selekcija je bila povsem naravna, ne pa da so trenirali tisti, ki si lahko privoščijo. Takrat smo vsi uživali v nogometu. Pri 16 letih sem že igral za člansko moštvo Proleterja. Igral sem na položaju centerforja, potem pa me je s prihodom v Partizan trener Boban Mihajlović prekomandiral v obrambo oziroma na položaj desnega halfa, kakor smo rekli takrat. Rad sem igral, imel žogo v svoji posesti. No, v Beogradu prvo leto skoraj nisem igral, potem pa sem dobil priložnost pod vodstvom trenerja Abdulaha Gegića. V prvem moštvu je bilo kar nekaj tako imenovanih Partizanovih otrok (Partizanove bebe, op. p.), ki so bili prav tako v udarni postavi. Vzgojil jih je Florjan Matejko. To so bili med drugimi tudi Mustafa Hasanagić, Josip Pirmajer, Mane Bajić.« Bečejac, ki se ga je že v mladih letih oprijel vzdevek Zaza po brazilskem nogometašu, je s soigralci leta 1965 osvojil naslov jugoslovanksega prvaka in se uvrstil v evropski pokal prvakov. Tam je sledil izjemen pohod črno-belih, po vrsti so padali Nantes, Werder, Sparta Praga in Manchester United, tako da so se v finalu 11. maja 1966 v Bruslju pomerili z Real Madridom in izgubili z 2:1. »Najtežje nam je bilo na povratni tekmi z Werderjem v Bremnu, kjer sem bil izključen. Stepel sem se z domačimi igralci, a sem pravzaprav opravil koristno delo. Sodnik je namreč izključil mene in še dva igralca Werderja. Komaj smo izvlekli živo glavo,« se smeje spominja brezkompromisni Bečejac.

Po evropskem finalu je slovito moštvo Partizana razpadlo, starejši od 28 let so lahko odšli v tujino, Bečejac jih je štel 26, zato je bil obsojen na to, da ostane v domovini. Sprva je nameraval ostati med črno-belimi, saj je obžaloval, ker ni mogel sprejeti ponudb iz Francije in tiste od belgijskega Anderlechta. Kdo ve, kakšna pota bi ubralo njegovo življenje, če se ne bi zanj ogreli pri ljubljanski Olimpiji. »To z Olimpijo se je zgodilo nekako po naključju. Pokojni gospod Rugelj je bil zveza z Ljubljančani, medtem pa sem se jaz pogajal o novi pogodbi s Partizanom. Ko sem prišel iz Proleterja, sem dobil 5 milijonov dinarjev, takrat pa sem bil že uveljavljen igralec in reprezentant Jugoslavije, zato sem pričakoval izdatnejšo ponudbo. V tistem obdobju so zneski prestopov postali javni. Praviloma se je odškodnina oziroma vsota za podaljšanje naslednje pogodbe potrojila. Toda pogajanja so se nekoliko zavlekla, pri sebi sem se že odločil, da bom odšel v Olimpijo, ki je proslavljala obstanek v prvi ligi. Ampak Partizan je privolil v to, da plača 15 milijonov dinarjev, zato je moral naslednji klub ponuditi trikrat več. Olimpija je plačala 45 milijonov, jaz pa sem prejel 15 milijonov dinarjev. »Gledano športno sem storil napako, saj sem iz večjega kluba odšel v manjšega. Toda v tujino nisem mogel, Olimpija pa je bila plačilno močna,« je dejal Bečejac, ki je na začetku treniral pod vodstvom Branka Elsnerja, v moštvu pa so bili še Brane Oblak, Vili Ameršek, Miloš Šoškić, Borut Škulj, Mehmed Kapidžić in drugi … Pri Olimpiji je ostal štiri sezone, potem pa je sprejel ponudbo iz Kolumbije, a je pri Independienteju v Santa Feju hitro staknil poškodbo kolena, a na operacijo ni hotel. Po sezoni v Kolumbiji je pri 33 letih zaključil igralsko kariero. »Pri teh letih smo bili takrat povsem izrabljeni. Bili smo nekakšni poskusni zajčki, kar se tiče fizičnih priprav. Te so bile res naporne, že kar brutalne. To se je na koncu poznalo na telesu,« pravi Bečejac, ki je že veliko prej v Beogradu končal višjo trenersko šolo.

Vzgoja mladih upov

Delo s članskim moštvom mu ni preveč dišalo, zato je svoje znanje prenašal na mlade: »Vedno sem pravil, da nisem trener, ampak učitelj. Tega pa danes manjka pri delu z najmlajšimi. Oni v prvi vrsti potrebujejo učitelja, ki v igralcu prepozna njegovo nadarjenost in ga v prvih letih pusti, da se igra, zabava v nogometu. Ne pa da jih kar takoj obremenjujejo s sistemi igranja in rezultati. To je zahtevno delo,« meni Bečejac in vpraša: »No, povejte mi, kdo od igralcev iz zlate generacije je zdaj trener? Malo jih je. Vsi bi bili direktorji, športni direktorji ali menedžerji. Vsi na veliko filozofirajo, namesto da bi šli na igrišče in učili mlade, s tem tudi nekaj pustili za sabo.«

Ko mu omenimo preporod njegove Olimpije pod vodstvom predsednika Milana Mandarića, nas prekine: »No, to pa že ni moja Olimpija. To je neka peta Olimpija (smeh). Menda ne boste rekli, da je to Olimpija iz leta 1911. Čudne stvari se dogajajo okrog Olimpije,« je zadržan Bečejac, ki se sploh ne spomni, kdaj je bil na zadnji tekmi Olimpije, pa čeprav je skupno v bivšem klubu preživel kar 33 let. Na začetku tisočletja, ko se je že umikal predsednik kluba, gradbeni baron Ivan Zidar, je končal svoje poslanstvo trenerja mladih upov. »Vzgojil sem tri generacije igralcev. Iz moje prve generacije so tudi Jani Pate, Grega Židan, Primož Gliha, Stane Komočar, iz zadnje pa Milivoje Novaković, Boštjan Cesar in Branko Ilić. Ne spomnim se vseh. Vzel sem jih pri pionirjih in potem sem jih vodil do mladinskih let. Joj, ko bi videli v kakšnem stanju je bila takrat jama za Bežigradom, kjer smo trenirali. Teren ni bil primeren niti za trening konjev, kaj šele nogometašev. Bilo je vse polno blata v dežju, v suhem obdobju pa je bilo igrišče trdo kot beton. Toda v teh težkih razmerah so se fantje krepili, bili so bolj zbrani pri delu. Na neki način je bilo še dobro, da so delali v zahtevnih razmerah. Danes se mladim zdi toliko stvari samoumevnih, že kar pomehkuženi so. Potem pa trpijo tudi njihov razvoj in rezultati,« pravi Bečejac, ki ga veseli, da je precej njegovih nekdanjih varovancev tudi po igralskih karierah ostalo v nogometu v različnih vlogah. Bečejac je po odhodu iz Olimpije skupaj z Ivanom Ledenkom postavil temelje danes zelo uspešne mladinske šole Domžal. Tam so v zadnjih letih vzgojili celo vrsto nogometašev, ki so že v najstniških letih podpisali pogodbe z uglednimi evropskimi klubi. »Tudi Harisa Vučkića sem pripeljal v Domžale. Videl sem ga, kako z očetom igra vsak dan košarko, pa sem ga povabil v nogomet,« ima Radoslav Bečejac še vedno stkane zelo tesne vezi s slovenskim nogometom. Njegova trenerska zapuščina je zares mogočna in tudi danes bi še bil pripravljen pomagati pri vzgoji novih asov. »Ključna stvar za to pa je ustrezna infrastruktura. Olimpija oziroma Ljubljana je nimata. Naše mesto potrebuje tudi močnega drugoligaša in potem še dva močna tretjeligaša. Tako bi mladi igralci ostali tukaj, se razvijali doma in potem okrepili boljši klub,« meni nogometni učitelj, ki je še pred tremi leti deloval pri Interblocku, nato pa so mu zamenjali kolk in danes spet živahno hodi in kolesari. »Zdaj sem tako rekoč na transfer listi,« se pošali Radoslav Bečejac, v njegovih očeh pa je še vedno videti tisti prvinski nogometni žar.

 





Deli s prijatelji