Slovenski trio na japonskem vrhu

Da te Japonci vzamejo za svojega, traja. Ko pa jih osvojiš, si res njihov. Nekako tako se je zgodilo Zdenku Verdeniku, doktorju nogometa, ki vodi klub Omiya Ardija iz Sajtame. Po 13. krogih v japonski prvi ligi imajo pet točk naskoka pred Urawa Reds.

»Več stvari se je poklopilo,« razloži dr. Verdenik in poudari, da sta se z japonsko druščino igralcev odlično ujela dva slovenska, Milivoje Novaković (23 tekem in 12 golov) in Zlatan Ljubijankić (24 tekem in 9 golov). »Imata odločnost, samozavest in iznajdljivost. Odlično se dopolnjujeta, saj sta različna tipa napadalcev,« pohvali oba rojaka, ki sta mu priskočila na pomoč v deželo vzhajajočega sonca. »Po individualni kakovosti imamo povprečno zasedbo, naš adut je timskost. Upam, da bomo obdržali takšen ritem,« doda nekdanji slovenski selektor.
Doma brez dela

Klub je urejen, brez finančnih skrbi. Nad njim bdi telekomunikacijski gigant MPM Tomoko, ki v nogometu vidi priložnost, da na azijskem trgu opozori nase. Verdenik pozna cilje sponzorjev: »Želimo si, da bi bili na koncu vsaj tretji. V tem primeru bi nastopili v azijski ligi prvakov.«

Verdenik je pred enim letom začel svoj tretji mandat v Aziji. Vmes je bil doma, kjer pa zanj, njegove ideje in znanje ni bilo posluha, razumevanja. »Hotel sem se vključiti v slovensko sceno. Ponujal sem se nekaterim klubom – Kopru, Olimpiji, Domžalam. Ker nisem dobil dela in priložnosti, sem sprejel ponudbo z Japonskega.« Lani je klub skozi šivankino uho rešil pred izpadom. »Če bi izgubili eno tekmo več, bi izpadli,« prizna Verdenik in opozori na to, kako tanka je meja med uspehom in neuspehom. Ob koncu minule sezone je nanizal 11 tekem brez poraza, v novi sezoni jih je dodal še 10 in tako z 21 tekmami brez poraza postavil absolutni japonski rekord. Odkritosrčno razkrije, da je tudi avtor negativnega niza – pred leti je zbral 12 porazov.

Ko je pripeljal dva Slovenca, mu je bilo jasno, da je to veliko tveganje. »To je jasno, na klopi te obdrži rezultat. Oba sta se maksimalno izkazala. Japonci zdaj vedo, kje je Slovenija, in nas ne zamenjujejo več za Slovaško.«

Le potres je bil

Mesto Sajtama ima približno 1,2 milijona prebivalcev. Pred šestimi leti so obnovili mestni stadion, ki sprejme 15.500 gledalcev. Svoje navijače ima tudi slovenska kolonija, saj jih na tekmah pričaka pet, šest slovenskih zastav. »Japonci jih izobesijo.« Drugih rojakov Verdenik tu ni srečal, so pa vsi trije segli v roke predsedniku Borutu Pahorju, ko je bil marca letos na obisku na Japonskem.
Verdeniku ustreza njihov način življenja. Na Ptuju rojeni trener ceni tamkajšnjo nekonfliktnost, uživa tudi v hrani, predvsem morski. »Ko sem dlje v Sloveniji, pogrešam japonsko kulinariko,« pravi. Navadil se je tudi pogostih potresov: »Saj se zdi, kot da te ves čas trese. Spomnim se situacije v križišču. Najprej sem pomislil, da se je kdo zaletel vame, ko je streslo avto. Pa je bil le potres …«

V sedmih letih se je naučil toliko japonščine, da se lahko z igralci sproščeno pogovarja. »Jezik je zahteven, pisava še bolj,« prizna doktor. Pri prevajanju mu pomaga Hamakosi Masanori, ki je študiral v Ljubljani.

Ali je to njegova zadnja sezona na Japonskem, Verdenik ne ve. Za zdaj si le želi, da jo bo uspešno končal, potem mu poteče pogodba. Prizna, da pogreša svoje domače, s katerimi preživlja poznospomladanske dneve. Kmalu se bo vrnil na Japonsko, saj se prvenstvo nadaljuje 6. julija.