LJUBLJANA – Koordinacija, strategija, hitrost, spretnost, intuicija, inteligenca, tehnika, taktika, čast, le kateri šport vsebuje vse te prvine? Dovolj sta le ime in priimek; Rudolf Cvetko je kot član avstrijske reprezentance na olimpijskih igrah v Stockholmu leta 1912 osvojil srebrno odličje v ekipnem tekmovanju s sabljo, v zgodovino se je tako vpisal kot prvi Slovenec z olimpijsko kolajno.
Najstarejši turnir
Da pri splošno povprečnem slovenskem dojemanju sabljanja ne bo pomote, ne gre za noben eksotičen šport, ampak za športno panogo, ki je vse od prvih iger leta 1896 stalnica v olimpijskem programu, da pestre zgodovine sabljanja tudi kot bojne veščine sploh ne omenjamo. Športno društvo Tabor je v nedeljo pripravilo že 36. Cvetkov memorial, mednarodno tekmovanje v sabljanju, v prostorih Sokolskega doma, kjer hladno orožje vihti Sabljaška sekcija Duel Tabor in ki ga še vedno preveva duh Rudolfa Cvetka, pa smo o življenjskih poteh floreta, sablje in meča povprašali predsednika ŠD Tabor Aljošo Cetinskega. »Cvetkov memorial je turnir z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, odlično obiskan, za otroke pa predvsem priložnost, da imajo na domačem terenu možnost doživeti močno tekmo z mednarodno zasedbo. Slovensko sabljanje glede množičnosti doživlja enega najboljših časov, otrok je veliko, klubi dobro delajo. Nerealno pa je pričakovati, da se kljub številčno trdnemu temelju lahko primerjamo s katerim drugim športom v Sloveniji. Zato je težko pričakovati vrhunske rezultate. Že zelo zgodaj, ko so otroci stari 15, 16 let, bi bilo treba zelo resno trenirati, imeti infrastrukturo, razmere v šolah. Tu pa definitivno nismo na ravni večjih narodov,« je besede vihtel Aljoša Cetinski, ki je dodal, da je v Sloveniji v vseh kategorijah skupaj z rekreativci po društvih od 250 do 300 sabljačev.
Kakovost nazaduje
»V Sloveniji je enajst sabljaških klubov, na Taboru pa imamo že zelo dolgo, od leta 1994, zaposlenega ukrajinskega trenerja za meč Sergeja Smirnovskega. Kako izboljšati sabljaško kakovost pri nas, je zagotovo predvsem stvar klubov pa tudi Sabljaške zveze Slovenije, ki bi na neki način morala tekmovalcem v mladih letih omogočiti, da se čim več pripravljajo in tekmujejo v tujini. Sistemsko ni na ravni zveze ničesar urejenega, tu se zadeva sesuva. V Sloveniji po 15., 16., 17. letu starosti ostane zelo malo sabljačev, začnejo jih zanimati različne stvari, in če v nečem nisi dober, nima smisla v to vlagati čas. Pri teh letih gre predvsem za druženje in zabavo, nato se to spremeni v moment, da želiš biti dober v tem, kar počneš. Tudi denarja je v sabljanju malo, klubi so raztreseni po Sloveniji, pa tudi tri različne discipline so, zato denimo poklicni trener na ravni zveze ne bi mogel pokriti vsega. Tudi si ne bi mogli privoščiti najema prostorov, kjer bi reprezentanca lahko vadila. Težava je enaka že ves čas, Slovenija je majhna in tu ne moremo mimo tega. Je pa bil denimo položaj v članski kategoriji v preteklosti boljši. Otrok je sicer več, a o vrhunskosti in kakovosti bi rekel, da je je danes manj,« je nadaljeval nekdanji tekmovalec v floretu.
Zanašajo se lahko le na vadnine
Tako kot v vseh športih je tudi pri vihtenju orožja v športne namene denar sveta vladar. »Finančna plat je takšna, da Sabljaška zveza Slovenije pridobiva sredstva od Fundacije za šport in ministrstva, torej proračunska sredstva so na voljo. Klubi, kolikor lahko, denar pridobijo ob občin, se pa proračunska sredstva v zadnjem času bolj zmanjšujejo, kot pa da bi se povečevala. Sabljanje kot športna panoga v Sloveniji ni močno, niti športnopolitično. Pri nas v klubu načeloma bolj ali manj živimo od svojih lastnih prihodkov, od Mestne občine Ljubljana ne dobimo prav zelo veliko. Finaciranje poteka na račun vadnin, vsi, ki so včlanjeni v društvo, za programe plačujejo vadnino vsak mesec,« je Aljoša Cetinski sklenil kramljanje o sabljanju, tradicionalnem športu v svetovnih razmerah, ki pa še ni zbodel src naše širše športne javnosti.
Že zelo zgodaj, ko so otroci stari 15, 16 let, bi bilo treba zelo resno trenirati, imeti infrastrukturo, razmere v šolah. Tu pa definitivno nismo na ravni večjih narodov. |
