Trupej nima vzvoda za reprezentančno prisilo

PRETORIA – Slovenija je z 0:5 gladko izgubila v Centurionu, sicer ne proti starorimski vojski, temveč v drugem krogu II. evroafriške skupine Davisovega pokala proti teniškim igralcem Republike Južne Afrike. Sanj o vrnitvi v elitno skupino področja stare in črne celine je tako konec, kar pa je bilo tudi sicer za pričakovati, saj za slovensko izbrano vrsto nista zaigrala dva od udarne trojice, namreč Blaž Kavčič in Blaž Rola. »Moja naloga je, da poskušam zbrati čim močnejšo ekipo. Niti jaz niti Teniška zveza Slovenije pa nimava vzvoda, da bi najboljše igralce prisilila k sodelovanju v reprezentanci,« ocenjuje kapetan Slovencev Blaž Trupej, pri tem pa je seveda mislil na tokratno Kavčičevo odpoved zaradi utrujenosti oziroma Rolovo, ker mu je tako svetoval zastopnik. Če smo pikri, teniški igralci so svetovni popotniki, zaradi nastopov na turnirjih obredejo zemeljsko oblo, pri tem pa se zaradi različnih standardov in kulturnih šokov očitno porazgubi pripadnost domačemu okolju. Vse je torej že globoka psihološka težava. Tudi tale zgodba iz zgodovine tenisa bo zelo poučna, obravnava pa tudi ravno Južno Afriko, nekoč so teniški igralci namreč imeli pogum in moralno držo. Nikola Pilić leta 1973 v pokalu Davis za Jugoslavijo ni želel igrati proti Novi Zelandiji, to pa zaradi tega, ker so novozelandski ragbisti igrali tekme proti Južni Afriki, ta pa je bila zaradi politike rasnega razlikovanja športno izobčena. Jugoslovanska zveza ga je maja suspendirala, mednarodna to podprla, a kazen z devetih mesecev znižala na enega prepovedi nastopanja. To je pomenilo, da Hrvat ni mogel igrati na turnirju v Wimbledonu. To je sprožilo bojkot njegovih kolegov, organiziranih v Združenju teniških profesionalcev, 81 jih je sklenilo, da na wimbledonski sveti travi ne bodo igrali, med njimi je bilo trinajst od šestnajstih nosilcev. Kako poučna moralna zgodba za nekatere slovenske teniške igralce!

Ekstatični Ondruska

Danes je torej drugače, v številkah pa je bil centurionski poraz Slovenije s potomci evropskih protestantskih priseljencev na jug Afrike videti naslednji: prvega dne je Lloyd Harris premagal Mika Urbanijo, 6:1, 6:1, 6:2 je bilo. Nato je Gregi Žemlji uspelo nemogoče, vodil je z 2:0 v nizih in imel v podaljšani igri tretjega dve zaključni žogi, konec pa je bil v izidu 3:6, 6:7 (1), 7:6 (6), 7:6 (4), 7:6 (7) za Nicolaasa Scholtza. V soboto je bil dvoboj dvojic, ker pa je za Južno Afriko z Ruanom Roelofsejem igral tudi enajsti igralec sveta v parih Raven Klaasen, sta morala Tomislav Ternar in Grega Žemlja podpisati predajo s 6:7, 2:6 in 4:6. Tako sta bila nedeljska posamična dvoboja na južnoafriški visoki nadmorski višini za zmago že nepomembna, Harris je sicer ugnal Tilna Žitnika z dvakrat po 6:3, Scholtz pa Ternarja s 6:2 in 6:4. Južna Afrika se bo za vstop v I. evroafriško skupino septembra pomerila z Dansko. Slovenija, drugopostavljena reprezentanca v skupini za Švedsko, je v uvodnem krogu s 3:2 ugnala Monako, s porazom na jugu črne celine končala letošnje nastope, v zadnjih treh letih pa je od osmih dvobojev dobila le dva. Zato pa je bilo toliko večje veselje v južnoafriškem taboru. Kapetan reprezentance, nekdaj odlični igralec Marcos Ondruska, je namreč navrgel: »Z zmago nisem le zadovoljen, temveč povsem ekstatičen. Menim, da so moji igralci prikazali najboljši tenis, odkar jih gledam. Harris je bil v petek preprosto briljanten, tekmecu ni dal prav nobene možnosti. Scholtz se je bojeval kot še nikoli, izničil je dve zaključni žogi in si priigral verjetno največjo zmago v karieri. Fanta v dvojicah pa sta na torto le še položila češnjo. V zmagi je vsak član ekipe odigral pomembno vlogo, vsakemu sem skrajno hvaležen in ponosem sem, da sem njihov kapetan.«