Slovenec v letalu hitrejši tudi od formule ena

Letalske dirke Red Bull Air Race bi najlažje opisali kot formulo ena v zraku. Vrhunski akrobatski piloti in njihova izjemno okretna letala se zapodijo na okrog pet kilometrov dolgo namišljeno progo, ki jo rišejo 25-metrski z zrakom napolnjeni stožci. To je najhitrejša disciplina motošporta, saj hitrosti letal dosegajo tudi 400 kilometrov na uro. Hitrost je na 370 kilometrov na uro omejena le ob prehodu skozi startna vrata, nato pa do ciljne črte štejejo čas, tekoče letenje in kar najbolj učinkovit izkoristek energije za vse večjo hitrost. Obremenitve na letala in predvsem pilote so nadvse velike, saj v najbolj ostrih ovinkih lahko dosegajo do 10 G. Če ima torej pilot maso 80 kilogramov, v delčku sekunde začuti 800-kilogramski pritisk. Kot da bi nanj postavili manjši avtomobil.

Peto preizkušnjo sezone je gostil angleški Ascot. Znamenito prizorišče konjskih dirk, le streljaj od Londona in v neposredni bližini gradu Windsor, je izbrano elito pilotov navdušilo z lepo pokrajino, zgodovinskim pridihom in zahtevno postavljeno progo med številnimi drevesi in nizkim rastjem. Letala tokrat niso vzletala na bližnjem letališču, temveč kar na zelenici neposredno pred glavno tribuno. Piloti, ki so novinci v Red Bull Air Race, morajo najprej sodelovati v letos ustanovljenem pokalu Challenger Cup. To so seveda zelo izkušeni akrobatski piloti, ki pa se prvič srečajo z edinstveno progo med stožci. Med te je letos poletel tudi Peter Podlunšek, najboljši slovenski akrobatski pilot, ki je sezono začel kar s tretjim mestom v Rovinju.

»Čeprav sem imel za seboj 20 let letenja, je bila prva dirka nekaj posebnega. Enako velja za vsak nastop, saj se lokacije med seboj precej razlikujejo in je vsaka dirka zgodba zase,« je dejal Podlunšek, ki mu je pripadla čast, da je kot prvi z letalom pristal na zelenici Ascota.

Težave z 
ročico za plin

Toda boginja sreče nato ni bila več na strani adrenalinskega Prekmurca. Na treningih je postavljal več kot tri sekunde slabše čase od konkurentov in šele v petek zvečer so mehaniki odkrili, da njegovo letalo s številko 1 pestijo mehanske težave. Ročica za plin se ni hotela odviti do konca, zato Podlunšek ni mogel leteti s polno močjo. To pa ga je pri sprintu že vnaprej obsodilo na neuspeh. Vsi tekmovalci v Challenger Cup uporabljajo enako letalo extra E-330 LX, ki je dolgo 6,9 metra in ima razpon kril osem metrov. Poganja ga Lycomingov šestvaljni motor AEIO-580-B1A z močjo 315 konjev, največja hitrost je dobrih 400 kilometrov na uro.

Pred sobotno dirko so Podlunšku organizatorji Red Bull Air Race priskrbeli novo letalo, vanj se je vsedel tik pred odločilnima dvema vožnjama. Štel je najboljši čas, Podlunšek je postavil petega najboljšega. Za tretjim mestom je zaostal osem desetink sekunde. V skupnem seštevku se je prebil na deljeno šesto mesto, ki ga vodi na oktobrski finale sezone v avstrijski Spielberg. »Peto mesto je bilo največ, kar se je dalo storiti. Ker sem se v novo letalo usedel tik pred dirko, občutki niso bili povsem pravi. Dal sem vse od sebe, zato sem s celotno dirko in vzdušjem v Ascotu zadovoljen. Zdaj že nestrpno čakam na naslednji nastop v Dallasu v ZDA, kjer bomo leteli znotraj štadiona za dirke serije Nascar. Tam se bom tudi boril za mesto med prvo šesterico,« je po preizkušnji v Angliji dejal Podlunšek.