Jabolko ne pade daleč od drevesa. Tako bi lahko začeli zgodbo o košarkarski družini Šiško, dinastijo danes nadaljuje najmlajši Žan Mark. Polnoletni organizator igre je pred dobrim tednom le debitiral v dresu zagrebške Cibone, medtem ko sta oče Lojze in teta Nataša slavo in čast dosegla v Ljubljani. Bila in ostala sta edina bratsko-sestrska naveza, ki je v prvi sezoni slovenskega državnega prvenstva osvojila zlato. Lojze z Olimpijo pri fantih, Nataša z dekleti na Ježici.
Na večerne treninge
Nataša Šiško je bila izvrstna košarkarica v slavnih letih ljubljanske Ježice, po njeni poti je šel tudi brat Lojze. Družina je živela streljaj od ljubljanske Hale Tivoli, oče je bil hišnik v bližnjem muzeju. »Od osmega leta sem spremljal vse večerne članske treninge, to je bila generacija Vinka Jelovca in Petra Vilfana,« se Lojze rad spomni dni, ko je začel trenirati košarko. To so bili časi, ko starši otrok še niso dostavljali do vrat, ampak so jih zvečer, ko so prišli domov, le povprašali, kako je bilo. To pa je bilo tudi vse. Otroci so se znašli. Po svoje, igrišča so bila polna in obiskana, košarka pa način življenja.
Šiško je precej obetal – ne nazadnje je bil leta 1988 najboljši igralec na finalnem turnirju kadetov Jugoslavije. Takratna Smelt Olimpija pa je s trenerjem Zmagom Sagadinom in ekipo, v kateri so bili Luka Bassin, Jože Žitnik, Uroš Bizjak, Andrej Isoski, Aleksander Rusić, Iztok Virant, Jernej Merkač, Janez Čadež, Jaka Daneu, Siniša Guzvić, Lojze Šiško in Vid Glavan, postala najboljša v državi. Šiška ni ustavila niti poškodba, ki jo je dobil proti črnogorskemu Mornarju. Eden od Črnogorcev mu je s komolcem razbil arkado, Lojzetu pa je za spomin ostala buška. Na zadnji tekmi so zmajčki s Šiškom s 87:85 odpravili Cibono.
Izjemna konkurenca
Po takih igrah ni bilo presenečenje, da so ga jugoslovanski klubi vabili v svoje vrste. Najbolj vztrajen je bil beograjski Partizan, ki je želel, da nadarjeni branilec združi odhod v prestolnico za služenje vojaškega roka in igranje košarke. »Takrat je bilo težko zapustiti Olimpijo,« pravi Šiško, ki je zaradi igranja v njej preskočil služenje vojaškega roka, za vse snubce iz preostalih klubov pa je izvedel šele nekaj let pozneje. V nadaljevanju zanj minut v članski vrsti Olimpije ni bilo. Konkurenca je bila strašna, Olimpija je imela za slovenske razmere dejansko atomsko ekipo, v njej pa so bili Peter Vilfan, Dušan Hauptman, Radislav Čurčić, Slavko Kotnik, Žarko Đurišić, Matjaž Tovornik, Boban Petrović, Veljko Petranović, Jure Zdovc … »V mojih časih je bilo precej težje priti poleg, kaj šele igrati v Olimpiji,« Šiško potegne vzporednico z Olimpijo v 90. letih minulega stoletja in današnjim stanjem. Po sezoni 1992/93 je odšel tudi sam – igral je v Kopru, Rogaški Slatini, Litiji in Hrastniku. Kariero je sklenil leta 2000. Imel je smolo, ker si je v Rogaški težje poškodoval koleno, okrevanje je trajalo leto in pol.
»Olimpija mi je bila vse na svetu. Vse drugo pa … Iskreno povedano – nisem več našel motiva. Pri 22 letih, ko sem jo zapustil, sem končal kariero, naprej sem igral za dušo in podaljševal iz leta v leto,« pove Šiško, čigar predniki prihajajo iz Bele krajine. Lojze Šiško je od 2007. trener, danes je dejaven v mladinskem pogonu Union Olimpije. »Pozno sem šel med trenerje. Uživam, vsakič znova grem rad na trening. Bistveno je, da se človek ves čas izobražuje. Zmotno pa je, da nekdanji igralci vse znamo.«
Ponosen na sina
»Vsak korak je storil sam, odločitve so njegove, le posvetoval se je z nama,« oče Lojze pove o tem, da sin uspešno začenja profesionalno kariero pri zagrebški Ciboni. Ne skriva, da bi raje videl, da bi bil v dresu Olimpije, da bi ga imel vsak dan pri sebi. A na srečo družine Šiško (hči Pia je končala študij prava) niti Zagreb ni na drugem koncu sveta. »Ko imamo čas, smo skupaj, s sinom pa se slišiva vsak dan,« o povezanosti spregovori oče Lojze.
