LJUBLJANA – Boksar prvič zmaga že takrat, ko stopi v ring. Če nato v njem premaga še tistega, ki se mu postavi po robu, doseže še pravo zmago. Kdor, recimo, na državnem prvenstvu nima nasprotnika, ga nima z razlogom. Kakor so se svoj čas tekmeci v Sloveniji izogibali soočenju z Dejanom Zavcem, ki je nemalokrat domačo lovoriko osvojil, ne da bi enkrat pošteno zamahnil, sta se tudi Andrej Baković in Jan Sekol v veliki finale velterske kategorije na 26. DP v Sečovljah uvrstila brez boja, kar pa ne zmanjšuje njune vrednosti. Člana ljubljanskega Tivolija in ptujskega DZ Boxinga sta pač trenutno naša najboljša boksarja v konkurenci do 69 kilogramov, zmage pa se je včeraj veselil Andrej.
Baković, ki je vrsto let tekmoval v srednji kategoriji (do 75 kg), v kateri se je lani veselil tudi naslova državnega prvaka, se je šele pred kratkim odločil preizkusiti tudi med šest kilogramov lažjo konkurenco. »Dolgo sem imel 74 kilogramov, s katerimi sem bil v srednji kategoriji dosti lažji od večine tekmecev, ki v glavnem precej hujšajo. Zaradi tega sem po temeljitem razmisleku sklenil, da poskusim še med velteraši,« je razkril 27-letni Ljubljančan, ki se je odvečnih kilogramov znebil s strogo shujševalno kuro. »Da ne bi bil izmučen, sem hujšanje začel dovolj zgodaj in vsak teden izgubil po pol kilograma. Že na marčevski Zavčevi gali sem bil nekje na pol poti, saj sem imel takrat le nekaj več kot 72 kilogramov. Z jedilnika sem črtal vso svinjarijo, to je hitro prehrano in sladkarije, se izogibal mlečnim izdelkom in pil le vodo. Tako sem se začel že pred časom zbujati z manj kot 69 kilogrami,« je opisal Baković in obžaloval, da minuli konec tedna v Sečovljah ni mogel svoje forme preveriti že v četrtfinalu ali polfinalu. »Škoda, ker je bila na državnem prvenstvu tako slaba udeležba v velterski kategoriji, zato je še dobro, da bom lahko boksal na naslednji Zavčevi gali 21. aprila v Laškem proti Srbiji. Vsak nastop je namreč še kako dobrodošel,« je poudaril varovanec trenerja Slobodana Anđelića in glede včerajšnjega tekmeca Sekola, ki je potrdil svojo nadarjenost, pristavil: »Jan je mlad, visok in obetaven fant, videl sem dva ali tri njegove dvoboje, že lani je bil v finalu državnega prvenstva, kar pove, da je dober.«
Zavec se je veselil tudi z Vido V ženski konkurenci sta si včeraj med članicami zlati lovoriki priboksali Vida Rudolf (Dejan Zavec Boxing, do 57 kg) in Barbara Mavrič (BK Ljutomer, do 64 kg), med moškimi pa ob Andreju Bakoviću (do 69 kg), ki ga je prišel spodbujat tudi nekdanji klubski kolega, vojaški svetovni prvak iz leta 2004 Robert Kramberger, in Aljažu Venku (do 75 kg) tudi Tadej Črnoga (BK Portorož, do 60 kg), Denis Lazar (Ring Ptuj, do 81 kg), Gregor Škrjanec (Chagi Ljubljana, do 91 kg) in Haris Aksalić (Tivoli, nad 91 kg). |
Že v soboto finale pred finalom
Bistveno bolj se je za svoj peti naslov članskega državnega prvaka v srednji kategoriji preznojil Bakovićev nekdanji veliki tekmec Aljaž Venko, ki je imel v Sečovljah tri borbe. Potem ko je v petek premagal Marka Makovca (BK Tivoli), je bil v sobotnem finalu pred finalom boljši od obetavnega Edina Sejdinovića (ŽBK Maribor) in v včerajšnjem sklepnem obračunu še od Frana Firerja (Legionar Šmarje). »Polfinalna borba je bila tokrat psihično in telesno res moja najtežja. Z Edinom sva se pomerila drugič v enem mesecu, prvi medsebojni dvoboj sem na Vrhniki dobil z 2:1, tokrat po soglasni sodniški odločitvi. Kljub mladosti ima že precej izkušenj, v ringu ima svoje muhe, zato ga je toliko težje premagati. Vendar pa sva s trenerjem Dejanom Zavcem skovala dobro taktiko, ki se je izkazala za pravilno. Tudi Fran je neugoden, ker je za to kategorijo dokaj visok in dober s prednjim direktom,« je 23-letni Konjičan povedal o nasprotnikih.
Kakšnega počitka si po državnem prvenstvu ne bo mogel privoščiti, saj se je z vojaško reprezentanco že danes odpravil na petdnevne priprave na Pokljuko. »Zatem me čaka nastop na drugi Dejanovi gali v Laškem, kjer bom imel novega zahtevnega tekmeca. Ne vem še, s kom bom tam prekrižal pesti, je pa dejstvo, da imajo Srbi v sleherni kategoriji vrhunske boksarje. To pomeni, da bom moral še nekaj časa vzdrževati vrhunsko pripravljenost,« je zaupal Venko, ki slovi tudi po peki slastnih potic, za katere je že preje(ma)l celo nagrade. Tako se je leta 2011 udeležil festivala v Preboldu, kjer si je z makovo in pehtranovo potico prislužil srebrno in bronasto priznanje, dve leti pozneje pa je bil v ekipi, ki se je poskušala na pobudo njegovega profesorja na srednji šoli za gostinstvo in turizem v Mariboru s potico velikanko, dolgo kar pet metrov, prebiti celo v Guinnessovo knjigo rekordov. »Upam, da mi bo po vrnitvi s pokljuških priprav ostalo kaj časa in volje, da bom kakšno potico spekel za veliko noč,« si je še zaželel boksar, čigar veliki cilj je preboj na olimpijske igre leta 2020 v Tokiu. Seveda se ne bi branil niti kolajne s katerega od velikih tekmovanj v boksu...
