Odpustite staršem

Vsaka čustvena rana, zamera, bolečina je zadržana energija, ki lahko preraste v jezo in maščevalnost, poleg tega pa nam jemlje življenjsko moč. Desetletja zamer in trme vam lahko resnično skrajšajo življenje, ne da bi se tega sploh zavedali. Slikovito si lahko to predstavljate tako, kot bi vsak dan vrgli v straniščno školjko petsto evrov – čeprav je v resnici vaša življenjska energija neprecenljiva in je ne moremo meriti z denarjem.

Začarani krog

Če ne oprostimo staršem njihovih napak in ne pozdravimo bolečih izkušenj iz otroštva, ostanejo čustvene rane nezaceljene in nas držijo v začaranem krogu bolečih dogodkov, ki se ponavljajo v odraslosti. Če so se starši ločili, se lahko npr. spopadate z občutkom zapuščenosti, ki se sproži vedno, ko vas partner ne pokliče. Prvotna rana se aktivira in sproži vašo nezavedno reakcijo. Čeprav vam je zdaj vse bolj jasno, občutite enako kot pri desetih letih ter se odzivate enako, čustveno, in ne po pameti. Čustvena reakcija je namreč avtomatični odziv na bolečino, pri katerem imamo malo ali nič nadzora nad svojimi čustvi in vedenjem, začarani krog pa ponavljamo v vsakem odnosu, ki ga s tem posledično uničujemo.

Zakon privlačnosti

Po zakonu privlačnosti podzavestno samodejno privlačimo ljudi, ki pritiskajo na naše rane, da bi jih zacelili in se razvijali kot duša. Tako nekdo z rano zaradi zapuščenosti pritegne partnerja, ki ima strahove pred vezanostjo. Ne gre torej za karmo, ampak za naš višji jaz, ki nam daje priložnost, da ozavestimo svojo slepo pego. Na žalost to pomeni, da nam na pot prihajajo vse drugo kot idealni partnerji ali sorodne duše – čeprav tudi v odnosu z njimi naši podzavestni odzivi ves čas sabotirajo razmerje.

Ne krivite jih

Valjenje krivde na starše ohranja rano svežo in odprto, saj s tem sporočate podzavestnemu umu, da imajo starši v sedanjem trenutku še vedno nadzor nad vašim življenjem. Občutek krivde vas vedno razoroži in v vašem sistemu deluje kot virus. Poleg tega se vedno, ko nekoga krivimo, zapnemo na njegovo energijo, ki nas drži v občutku. Ključ do osvoboditve je seveda v odpuščanju.

Krivda, jeza in podobna čustva nastopajo v vlogi čuvarjev pred nadaljnjo prizadetostjo. Odpuščanje pa zahteva, da spustimo obrambo, s tem pa se čustveno odpremo. Če jim torej odpustite, tvegate, da vas bodo znova prizadeli – in ker ne nadzorujete čustev drugih, ne morete nikoli vedeti, ali vas bodo ali ne. Če ste še vedno ranljivi, vaš zaščitniški ego ne bo spustil obrambne linije. Tveganje nove bolečine pa lahko omejite samo z odgovornostjo.

Odgovornost in odpuščanje

Dokler ne prevzamete odgovornosti za svoje življenje, dajete drugim moč, da vas prizadenejo. Edini način, da preprečite čustveno škodo, je, da opustite krivdo in prevzamete polno odgovornost za vsako čustvo, ki ga občutite, hkrati pa ozavestite usedline iz otroštva. Odkriti morate rano za vsakim čustvom, saj boste le tako vedeli, kako ga lahko zacelite.

Razumevanje čustvene rane

Čustvena rana ni enako kot dogodek, ki jo je povzročil. Gre za prepričanje, ki nam jemlje moč in smo ga prevzeli kot odziv na dogodek. Skoraj vedno je v središču rane občutek nevrednosti ali pogojne vrednosti. Otrok si namreč vedno na svoj način pojasni, zakaj mu starši niso zadovoljili neke čustvene potrebe – ko ga ne pohvalijo, misli, da je nevreden ali da mora zadostiti določenim pogojem, da bi bil vreden več. Predpostavka je seveda povsem neresnična.

Lažna prepričanja

Vsa lažna prepričanja – nevrednost, občutek nemoči, žrtve, potreba po boju za preživetje – lahko sčasoma povzročijo resno psihološko škodo, zato smo razvili opozorilno varovalko, to je čustvena bolečina, ki opozarja, da je vaše prepričanje lažno. Ko vas zaboli, imate namreč priložnost, da prepoznate lažno prepričanje in ga spremenite. Večina nas seveda napačno interpretira bolečino, saj mislimo, da je prepričanje resnično, s tem pa ga okrepimo in poglobimo rano.

Dejstvo je, da se ta notranji varovalni sistem ne bo ustavil sam od sebe, še več, pritegnili boste vedno nove zunanje dogodke, dokler ne boste posvetili dovolj pozornosti vzorcu in ga rešili.

V odraslosti namreč še vedno pričakujemo pohvalo od staršev, da bi se počutili vredne, kar seveda sproži še več bolečine, ko nam je ne dajo.

Starši in vzgoja

Še tako dobronamernim staršem včasih spodrsne pri zadovoljevanju otrokovih čustvenih potreb. Največkrat namreč čustvene rane nimajo nobene zveze s starševsko ljubeznijo. Pogosto so otrokove rane posledica nezaceljenih ran staršev, npr. ločitve, finančnih težav, odvisnosti, depresije.

Čeprav so kritika, izražanje sodb in primerjanje s sorojenci ali drugimi otroki najpogostejši vzrok za rano zaradi nevrednosti, jo lahko povzročijo tudi prevelika zaščitniškost ali prevelik nadzor – otrok lahko čuti, da se ga ne spoštuje, in razvije prepričanje, da ni vreden spoštovanja, meni, da ni vreden zaupanja, ko starši rečejo, da se otroke gleda, ne pa posluša, da ni pomemben …

Sčasoma se otrokova čustvena rana poglablja, v odraslosti pa dozori v težave v odnosih, finančne skrbi, službene ovire, zdravstvene nevšečnosti itd.

Veliko odraslih se ščiti pred starševsko kritiko in manipulacijo z energijsko blokado okoli sebe. Toda kljub obrambni funkciji jeze in krivde, jih še vedno ne ščiti pred čustveno bolečino (dokler ni razrešena), saj zid pravzaprav zadržuje bolečino znotraj in preprečuje zdravljenje. Ne glede na starost, vsakokrat, ko staršem ne uspe zadovoljiti vaše primarne čustvene potrebe, se pojavita razočaranje in občutek nevrednosti, ki vodi v nemoč.

Nevrednost in nemoč

Ali še vedno potrebujete odobravanje staršev, sprejemanje, potrditev, blagoslov ali dovoljenje, da se čutite vredne? Ali pogosto počnete kaj, kar ne zadostuje pričakovanjem staršev?

Pri večini odraslih namreč mehanizem še vedno deluje. Toda tudi če zatrete svoje pristno ravnanje, to pomeni, da se odpoveste svoji moči. Kakor koli obračate, je računica vedno, da starši ne bodo zadovoljili vaših čustvenih potreb in vam zagotovili občutka vrednosti, ne da bi jim s tem predali svojo moč.

Posledično odnos temelji na izkrivljeni dinamiki, v kateri ostajate nemočen in ranljiv otrok. Ne le da ste zato dovzetni za njihove kritike in sodbe, prav tako ste ranljivi za manipuliranje s krivdo in dolžnostmi.

Čeprav je krivda naraven odziv na nemoč, v resnici sporoča vaši podzavesti, da ima tisti od staršev, ki ga krivite, moč nad vami, s tem pa ustvarite še več nemoči. To pomeni, da ne boste mogli zaceliti svojih čustvenih ran ali odpustiti staršem, dokler jih krivite, da so vas naredili nemočne in nevredne. Zato je odgovornost do sebe ključna in edina, ki lahko zlomi začarani krog.

Pomeni namreč, da si morate sami zagotoviti brezpogojni občutek vrednosti in vzeti moč nazaj v svoje roke, opustiti pričakovanja, da bodo starši zadovoljili katero koli vašo čustveno potrebo, kar vključuje tudi opuščanje potrebe po opravičilih, priznavanju ali maščevanju.

Sami si dajte, kar potrebujete od staršev

Ko prevzamete odgovornost za svoje življenje in odločitve, ne iščete več potrditev staršev. Ni več nujno, da verjamejo v vaše sanje. Ko spustite pričakovanja, ne potrebujete več zunanje čustvene podpore. Ko se zavedate svoje brezpogojne vrednosti in se zanesete na svoj instinkt, vas starši ne morejo več čustveno prizadeti in lahko jim odpustite. Nezdravi mehanizmi se razrešijo, nov odnos temelji na brezpogojni vrednosti in jasnih mejah, ki vam vračajo moč.

Postavljanje meja

Na vas je, da v odraslosti postavite meje staršem. Morda vam bo sprva neprijetno, a dolgoročno bodo trdne meje okrepile odnos in pomagale vzpostaviti globljo povezavo. Vzpostaviti morate mejo spoštovanja v komunikaciji in odnosu. Verjetno boste morali starše naučiti, kako naj ravnajo z vami, govorijo in bodo spoštljivi. Prav tako kot morajo oni postaviti mejo z vami. Učinkovite meje zahtevajo doslednost, kar pomeni, da jih morate ohranjati s svojo pozornostjo. Ne pričakujte, da bodo starši samodejno vedeli, kdaj jih prestopijo. Ko so se ljudje navajeni vesti na določen način, potrebujejo čas, da spremenijo svoje navade. Vaša odgovornost je, da poskrbite za svoje meje in jim daste povratno informacijo, ko jih kršijo. Če jih ne spoštujejo, naj vas ne bo strah takoj omejiti stike, pri tem pa jim dajte vedeti, zakaj, da bodo imeli potrebne informacije in lahko spremenili svoje vedenje. Večina staršev bo prej ali slej sprejela vaše meje, toda le če jih boste na začetku dovolj okrepili.

Ne glede na težavnost izkušnje vam otroške rane vedno lahko prinesejo skrito dobrobit, npr. neodvisnost, modrost, sočutje. Brez izzivov na poti jih morda ne bi odkrili v sebi. Že če se tega zavedate, ste naredili prvi korak k zdravljenju. Hkrati si vedno zapomnite, da odpuščanje ni nikoli darilo za tistega, ki mu odpuščate, ampak pot do vaše lastne osvoboditve.