V Jadranskem morju so po 70 letih spet opazili izredno redko meduzo Drymonema dalmatinum, ki lahko v premeru doseže več metrov. Ob obali severne Italije so jo posneli potapljači. Gre za eno najredkejših vrst meduz, ki živijo v Sredozemskem morju, nazadnje pa so po poročanju italijanskega portala Lastampa.it v Jadranu videli leta 1945.
Ob koncu 19. stoletja jo je sicer odkril Nemec Ernst Haeckel, od takrat pa so jo opazili le nekajkrat. Od konca druge svetovne vojne do zdaj niso zabeležili nobenega primera srečanja z ožigalkarjem, o katerem znanstveniki vedo le malo, se pa vprašujejo, ali njeno pojavljanje morda povezano s splošnim segrevanjem ozračja. Verjetnejša razlaga, zakaj meduze tako dolgo ni bilo na spregled, morda tiči v tem, da ta vrsti večji del svojega življenja (lahko tudi več desetletij) preživi na morskem dnu.
Ni nevarnosti
Smrtno nevarnih meduz v Jadranskem morju ni. Živijo v tropskih morjih, le redko jih tokovi zanesejo ob atlantske obale Evrope. Ožigi meduz, ki jih najdemo tudi v Jadranu, pa so lahko močno boleči. Ob hudi reakciji lahko pustijo hiperpigmentacijo kože na mestu ožiga. Otroci pa lahko ob ožigu meduze postanejo zaspani, vrtoglavi ali tudi bruhajo. Na slovenski obali v zadnjih letih po podatkih, objavljenih na spletni strani morske biološke postaje Piran, najdemo zlasti tri vrste meduz oziroma klobučnjakov – morski klobuk, uhati klobučnjak in mesečinko, poroča STA.
Medtem ko prvi dve vrsti za človeka nista nevarni, pa stik z lovkami mesečinke povzroči proženje ožigalk, ki so razvrščene vzdolž njenih lovk, ter vbrizg strupa v kožo žrtve. Strup povzroči lokalne učinke, to so pekoča bolečina, rdečina in oteklina, včasih tudi spremembe v obliki drobnih kožnih mehurčkov, je pojasnil Damjan Grenc iz centra za zastrupitve na Univerzitetnem kliničnem centru (UKC) Ljubljana.
Ob tem dodaja, da so lahko otroci ob ožigu tudi bolj zaspani, vrtoglavi ali tudi bruhajo. Čeprav so ožigi lahko močno boleči, pa niso smrtno nevarni. V primeru hude reakcije lahko pustijo posledice v obliki hiperpigmentacije kože na mestu ožiga, je pojasnil.
Najbolj primerno hlajenje
O zdravljenju meduzinega ožiga med zdravniki ni enotnega mnenja. V okviru prve pomoči je treba previdno odstraniti ostanke lovk, pri čemer moramo biti pozorni, da lovko čim manj stiskamo, svaljkamo ali na druge načine mehanično dražimo, saj to povzroči proženje še ostalih, morebiti še nesproženih ožigalk.
Nekateri prisegajo na izpiranje prizadetega mesta s kisom ali z alkoholom, vendar ti postopki prav tako lahko sprožijo ožigalke v ostankih lovk, zato jih Grenc odsvetuje. Priporoča hlajenje prizadetega mesta z ledenimi oblogami ter lokalni ali sistemski analgetik.
Sicer pa se žrtve ožiga razmeroma pogosto zatečejo po zdravniško pomoč v obmorske ambulante, medtem ko jih v UKC Ljubljana še niso zdravili.
