Zdaj so znanstveniki dokončno potrdili dognanja iz leta 2006, da je grški vulkanski otok Santorin, davno Tero, razneslo že stoletje prej, kot smo domnevali. Z nepojmljivo eksplozijo, verjetno največjo naravno katastrofo bronaste dobe, naj bi se začelo antično obdobje evropske civilizacije. Popotresni cunami je opustošil Egejski arhipelag, usoden je bil za Minojce na Kreti, valovi so dosegli afriško obalo in pustošili daleč po Sredozemlju.
Freska o tragediji
Nedokončano fresko o tragediji so pred leti našli grški arheologi nekaj metrov globoko v ostankih nekega mesta. Očitno je rušilnemu potresu sledil cunami in šele nato izbruh ognjenika, ki velja za največjo naravno nesrečo v zadnjih petih tisočletjih. Po novi teoriji je Divji otok – Tero morje pogoltnilo že v 17. in ne 16. predkrščanskem stoletju. Zgodovinarji so na osnovi kraljevskih in faraonskih listin izbruh datirali v leto 1520 pred Kristusom in na osnovi tega razvrstili tedanjo egipčansko, mikensko in kretsko kroniko v vzhodnem Sredozemlju.
Dokaz
Arheolog Tom Pfeiffer pa je pred petimi leti našel nov in verodostojen dokaz – vejo oljke v svetlem tufu (prepereli kamnini, ki nastane iz plinov in spenjene lave in je lažja od vode) iz 150-metrske prepadne stene v laguni, kjer sidrajo križarke. Na pomoč mu je priskočil geolog Walter Friedrich z danske univerze v Aarhusu, ki je že tri desetletja raziskoval otok. Najdba zoglenele veje je bila kot zadetek na lotu, dragoceni kos lesa so skrbno proučili v Heidelbergu, kjer strokovnjaki premorejo naprave za najnatančnejše določanje starosti organskega materiala s pomočjo postopka merjenja koncentracije izotopa C-14, razpolovne dobe ogljikovega izotopa.
Dvomi ostajajo
A dvom ostaja, saj vsi ne menijo, da je tako določanje starosti povsem zanesljivo in natančno. Pet let raziskav naj bi potrdilo, da je drevo zalila lava med letoma 1630 in 1600 pr. n. š., kar bi pomenilo skoraj stoletje razlike med arheološko in zgodovinsko letnico izbruha. Danski glaciolog Claus Hammer je s sledovi v tisočletja starem grenlandskem ledu datiral čas izbruha v leto 1644 pr. n. š. Raziskave ostankov prastarih dreves na Irskem in v Kaliforniji so pokazale na izjemno nizke poletne temperature v obdobju okoli leta 1620 pr. n. š. Eksplozija otoka Tera je namreč vplivala na klimatske spremembe po vsem svetu, o tridnevni temi so poročali iz Egipta, oblak je več tisoč metrov visoko obdal ves svet.
Skrivnostni propad civilizacije
Podrobnejše arheološke raziskave keramike in drugih predmetov s Krete nakazujejo nenavadno in nepojasnjeno spremembo vsebine in oblike stoletje pred skrivnostnim propadom prve civilizacije. Do podobnih ugotovitev glede datuma izbruha se je dokopal tudi Stuart Manning z ameriške univerze Cornell, ki je zbral 127 lesenih vzorcev iz bronaste dobe. To bi pomenilo, da minojske kulture ni uničil izbruh Santorina, ki je bil le uvod v stoletje dolg in torej še vedno nepojasnjen potop kretske civilizacije – ta je že po Homerju veljala za zibelko antične evropske kulture. Vsekakor je Santorin ali Tera najbolje dokumentiran med aktivnimi vulkani sveta. Podobno kot pri italijanskih sosedih, Etni in Vezuvu, vulkanologi ne izključujejo ponovnega večjega izbruha. Antični zgodovinar Strabon je bil priča, ko se je leta 197 pred Kristusom v laguni pojavil nov otok, sledilo je več ciklusov močnega vulkanskega delovanja: izbruhi so sledili v letih 46/47, 726, po več stoletjih znova med leti 1570–73, 1707–1711, 1866–1870, 1925–1928 in 1938–1941, zadnje prebujanje so zabeležili leta 1950. Nastali so številni manjši otoki, med njimi Palea in Nea Kameni.
