Pred smrtjo si bo 
še izpolnila 50 želja

Služba, dom, služba, dom. To je rutina mnogih, ki potrpežljivo čakajo, da bodo nekoč vendar imeli dovolj časa in sredstev, da se jim uresničijo še druge, osebnejše želje. A medtem ko čakajo, čas in življenje bežita mimo. To je veljalo tudi za Sarah Holt, vsaj dokler ji zdravniki pred sedmimi leti niso odkrili možganskega tumorja. Nato še enega pred manj kot tremi leti. Lani pa so ji postavili dokončno diagnozo, sindrom von hippel-lindau, zaradi katerega je njeno telo tiktakajoča bomba, za katero nikdar ne ve, kdaj jo bo razneslo. »Sem kot tempirana bomba. Nimam pojma, koliko časa mi je še ostalo,« pravi, zato je odločena do konca zajemati življenje z veliko žlico. »Hčerki sem naučila plavati. Naučila sem se voziti motor. New York sem si ogledala iz zraka s helikopterskim preletom,« je naštela le tri stvari, ki jih je že prečrtala s svojega seznama 50 ultimativnih sanjskih želja, ki jih želi uresničiti.

Pozitivni tudi hčerki

Leto 2009 je bilo najlepše, a hkrati najbolj grozno v življenju danes 33-letne Britanke. Takrat je namreč prvič postala mati, a že pol leta pozneje jo je začelo izdajati telo. Leva stran njenega telesa je hromela, niti skodelice ni več mogla držati, govor se ji je zatikal. A prepričanje, da ima verjetno zgolj ukleščen živec, se je podrlo, ko je slikanje telesa razkrilo možganski tumor. Zato je tik pred visoko tvegano operacijo sestavila seznam 50 želja, ki jih je želela izpolniti. »Operacija je bila uspešna, nato pa sem na pol leta morala hoditi na preglede.« A čeprav je s teh naslednja tri leta vselej odšla pomirjena, na seznam ni pozabila. »Skočila sem iz letala. Odkljukala sem tudi bungee-jumping. S hčerko sem v snegu delala angelčke.« Nenadejano pa je leta 2013 še enkrat postala mati. A že dobrega pol leta pozneje, maja 2014, je slikanje pokazalo nov tumor. Na istem mestu kot prejšnjikrat. In vnovič nevarna operacija. Lansko pomlad pa dokončen odgovor na njene tegobe. Sindrom VHL, dedni, s številnimi benignimi in malignimi tumorji, ki nastajajo v možganih, na hrbtenici, slinavki, ledvicah, očeh. In prav v očeh so ji letos odkrili številne tvorbe. »Zdaj vem, da sem časovna bomba, zato je moj seznam še toliko bolj pomemben. Tako sem odkljukala tudi vožnjo z motorjem, se udeležila velikega plavalnega tekmovanja The Great North Swim, s katerim smo zbirali denar za bolnike z možganskim tumorjem. Zaradi tega seznama ostajam pozitivna in srečna, saj živim resnično polno življenje. Z družino tako ustvarjamo čarobne spomine, zaradi katerih vem, da ne bom nikoli umrla, vsaj za njih ne.« Zato z veseljem zre naprej, ko bo lahko s seznama odkljukala tudi plavanje z velikim morskim psom v Južni Afriki, kosilo v restavraciji Gordona Ramseyja ali Jamieja Oliverja, vozila dirkalni avto in si ogledala tekmo formule ena. In, morda, nekega dne, če bo sreča na njeni strani, spoznala Davida Beckhama in se rokovala z njim.

Danes živi bolj polno kot marsikdo, a se ji srce vseeno para, saj sta z možem Stejem na usodni sindrom nedavno testirala tudi hčerki Avo in Jensen – in obe je udarilo materino prekletstvo. »Za hčerki sem začela pisati pisma, ki jih bosta dobili na vsakem pomembnem mejniku. Pismo, ko bosta končali šolo. Pismo, ko se bosta poročili in dobili otroka. Grozno mi je ob misli, da me tedaj ne bo ob njiju, a tako bom vseeno del njune prihodnosti.«