Trdi sin puščave, ki nam je podaril dve kameli, se je z vsemi sredstvi bojeval proti lastnim plemenom, zdaj jo je menda že ucvrl v notranjost črne celine. Moamer Abu Minjar Al Gadafi je saharsko sonce ugledal poleti 1942 blizu Sirte, ki so jo zasedli Italijani. Za očeta navajajo plemenskega vodjo Abu Minjara, a so mami Ajši pripisali razmerje s korziškim letalcem Albertom Preziosijem, ki so ga leta 1941 sestrelili nad Saharo. Za ranjenega junaka francoskega upora (verjetno Gadafijevega pravega očeta) so poskrbeli beduini, ki so ga skrili pred Italijani in Nemci, že dve leti pozneje je pustolovec umrl, ko so ga sestrelili na vzhodni fronti.
Moamer se je poln revolucionarnih idej skobacal na oblast z vojaškim udarom leta 1969 in kmalu uvedel džamahirijo – islamsko socialistično republiko. Ostal je zvest svojemu razkošnemu beduinskemu šotoru, uradno je sicer odložil državniške dolžnosti, a ostal revolucionarni voditelj in glavni tajnik ljudskega kongresa. Gadafi se je že kot mladenič ogrel za socializem, ki ga je v Egiptu uveljavil Naser, med njegovimi vzorniki je bil tudi Tito. Po prekinjenem študiju geografije se je v Veliki Britaniji oblikoval v elitnega vojaka in že tam ustanovil zvezo svobodnih častnikov, s katerimi je strmoglavil osovraženega kralja Idrisa.
V geopolitično pomembni in z nafto bogati Libiji je začel eksperiment islamskega socializma, ki ga je razložil v svoji Zeleni knjigi. S Čadom se je zapletel v vojaški spopad, njegove čete so se umaknile šele po dveh desetletjih. Sanjaril je o združeni Afriki, a niti unija med Libijo in Tunizijo med letoma 1974–1979 se ni obnesla. Raje se je posvetil mednarodni trgovini z orožjem, izsiljeval z nafto in podpiral Tuarege v Maliju in Nigru, upornike v Palestini, Libanonu in na Filipinih, v Evropi Iro in Eto, z orožjem in ljudmi je pomagal tudi Nelsonu Mandeli.
VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Gadafi je povezan z najvplivnejšimi politiki na svetu, posle je poskušal sklepati tudi Pahor
