PARIZ – V Parizu so pogajalci sprejeli zgodovinski podnebni dogovor. Ta svet zavezuje k omejitvi dviga povprečne globalne temperature pod dve stopinji Celzija do konca stoletja glede na predindustrijsko dobo in države spodbuja k ukrepom za omejitev na 1,5 stopinje.
V Parizu so soglasje na podnebni konferenci skoraj dva tedna iskali pogajalci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (UNFCCC) – 195 držav in EU. Novi globalni podnebni dogovor bo v veljavo stopil leta 2020, ko se izteče veljavnost Kjotskega protokola.
Pariški podnebni sporazum napoveduje prehod v dobo brez fosilnih goriv. Gre za prvi univerzalni sporazum o zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov in krepitvi obrambe proti posledicam podnebnih sprememb. V nadaljevanju so predstavljena nekatera poglavitna določila sporazuma.
Dolgoročni cilj
Cilj sporazuma je omejiti dvig globalne temperature na "precej pod" dve stopinji Celzija, prizadevanja pa naj bi šla v smeri omejitve na 1,5 stopinje.
Da bi ta cilj dosegli, naj bi globalni izpusti toplogrednih plinov dosegli vrh, "kakor hitro je mogoče". Neto ničelne izpuste - sporazum navaja razmerje med izpusti, za katere je odgovoren človek, in obsegom, ki ga vsrkajo ponori - naj bi dosegli v drugi polovici stoletja.
Nacionalni cilji
Zastavljeni cilj naj bi države dosegle s predložitvijo svojih nacionalnih prispevkov, vključno z ukrepi za zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Na pet let bo potekal pregled izpolnjevanja zastavljenih ciljev, države pa naj bi svoje ambicije sčasoma stopnjevale.
Prvi pregled globalnega napredka bo opravljen leta 2023, pregled izpolnjevanja nacionalnih ciljev pa leta 2025. Svoje predloge nacionalnih ciljev je že podalo 187 držav, v veljavo pa bodo stopili leta 2020. Leta 2018 bo opravljen pregled stanja, ko bodo države svoje ambicije lahko zaostrile.
Da bi zagotovil potrebno transparentnost, sporazum od držav terja redno poročanje tako o ukrepih za znižanje izpustov kot o dani oziroma prejeti finančni podpori.
Podnebno financiranje
Razvite države so v skladu s sporazumom dolžne zagotoviti finančno pomoč državam v razvoju tako pri zmanjševanju izpustov toplogrednih plinov kot pri prilagajanju na posledice podnebnih sprememb. Države v razvoju lahko pri tem sodelujejo prostovoljno, če želijo.
V manj zavezujoči del dogovora je vključeno določilo, da bodo razvite države svojo pomoč krepile od 100 milijard dolarjev letno v letu 2020.
Izgube in škoda
V sporazumu je člen, ki naslavlja izgube in škodo iz naslova podnebnih sprememb. Gre za škodo, ki se ji nikakor ni več mogoče izogniti. Sporazum v prvi vrsti predvideva naslavljanje tega problema skozi varšavski mednarodni mehanizem za reševanje vprašanj izgube in škode.
Ta določila so v sklepu pospremljena z izrecnim določilom, da ta člen ne more biti osnova za kakršno koli odgovornost ali kompenzacijo.
Začetek veljave
Sporazum bo v veljavo vstopil, ko ga bo sprejelo najmanj 55 držav, ki so skupaj odgovorne za najmanj 55 odstotkov globalnih izpustov toplogrednih plinov.
