LJUBLJANA – Božidar Novak se je v dnevniku za Sobotno prilogo Dela takole razpisal: »Prihod Gulinare Karimove na evropsko prestolnico kulture poteka po pričakovanju. Gulinara Karimova je v prvi vrsti umetnica. Mati dveh otrok. Diplomirala na Harvardu. Vsestranska Uzbekistanka je družbena aktivistka, poslovna ženska, modna oblikovalka (oblikuje za Chopard), pevka in diplomatka. Je oblikovalka blagovne znamke Guli. Rodila se je leta 1972 kot najstarejša hči predsednika Islama Karimova. Nastopila je v svojem glasbenem spotu pod imenom Guguša. Guardian je zapisal, da jo tako kliče njen oče.
Prijateljuje s Stingom
Je stalna predstavnica Uzbekistana pri OZN v Ženevi in pooblaščena ambasadorka v Švici in Španiji. Njen prijatelj Sting je na njeno povabilo nastopil na festivalu v Taškentu. Za Vogue je izjavila, da je počitek nikoli ni zanimal. Da ne razume, kaj to je. Počitek je zanjo, ko občuti, da je nekaj uspešno. Rumeni mediji so jo obtožili, da je črna vdova, uzbekistanska princesa. Po ločitvi od moža, poslovneža Afganistanca Mansurja Maksudija, naj bi ga spravila na beraško palico. Ameriške oblasti pa naj bi zanjo leta 2001 celo razpisale nalog za prijetje – zaradi ugrabitve lastnih otrok. Pozneje je sodišče otroka v celoti prisodilo materi, prav tako v ZDA ne obstaja več noben nalog za prijetje.
Wikileaks: najbolj nepriljubljena ženska v Uzbekistanu
Švicarski mediji so jo razglasili za 10. najbogatejšo žensko v državi. Njeno premoženje ocenjujejo na 600 milijonov dolarjev. Ameriška ambasada, po Wikileaksu, jo je razglasila za najbolj nepriljubljeno žensko v Uzbekistanu, njenega očeta za tirana, državo pa za koruptivno. Naj spomnim, obisk Islama Karimova v Ljubljani pred leti je bil med najbolj varovanimi do zdaj. Gulinara je v četrtek odprla novo otroško bolnišnico v Taškentu. S programskim direktorjem evropske prestolnice kulture jo vabiva na vsebinski sklop Perspektive evroazijskega kulturnega sodelovanja ali Evropa do Vladivostoka. Gulinara je tudi ustanoviteljica centra za politične študije v Uzbekistanu, ki ima več kot 25 partnerjev po vsem svetu.«
Hči krutega predsednika
Božidar Novak je ustanovitelj komunikacijske skupine SPEM, avtor knjig Krizno komuniciranje, Lobiranje je vroče, Kako zmagati na volitvah in Politični marketing. Človek dobi vtis, da Božidar Novak sicer rutinsko preletava celine in oceane, a s tesno zaprtimi očmi. Ime povabljenke, ki jo vabi v Maribor, že kaže, da je tako.
Gre za hčer uzbekistanskega predsednika Islama Karimova, ki državi s kruto roko vlada vse od razpada Sovjetske zveze 1991. Samo nekaj mesecev po tistem, ko je Karimov marca 2005 obiskal Slovenijo, je na protestnike v mestu Andidžan poslal vojsko in ji ukazal, naj strelja: obležalo je na stotine mrtvih. Proteste je sprožil proces proti skupini poslovnežev, ki so organizirali samopomoč, da bi obšli omejitve gospodarstva, ki ga v krempljih drži oblastniška klika.
»Država deluje za koristi približno sedmih ljudi«
Ko je SZ propadla, je Uzbekistan – s 26 milijoni prebivalcev, rodovitno zemljo in dolarskimi zaslužki od bombaža, plina, zlata in drugih rudnin – obetal, da bo postal vzhajajoča zvezda srednje Azije. Mednarodne korporacije so se zgrinjale v Taškent, da bi vpisale svojo prisotnost v regiji.
V zadnjih 10 letih pa so pobrale šila in kopita. V glavnem so se umaknile v Almati, prestolnico Kazahstana, kamor je predsednik Nazarbajev v naftno in drugo industrijo zvabil milijarde dolarjev tujih investicij. Kljub pozivom Evropske banke za obnovo in razvoj, Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada, naj z naravnimi dobrinami bogati Uzbekistan vendarle začne vsaj počasne reforme, se ni zgodilo nič. Kako bi tudi se, saj je sistem, kjer elita nadzira ves dolarski dohodek od zlata, bombaža in drugih naravnih virov, urejen tako, da v njem neznansko bogati peščica ljudi pri vladnem koritu. Visoki predstavnik ene od zahodnih družb, ki še čemerno vztraja v Taškentu, pravi: »Ta država deluje za koristi približno sedmih ljudi in z njimi povezanih klanov.«
Zaradi vojne proti terorizmu so začele ZDA manj pozornosti posvečati vprašanju človekovih pravic. Karimov je takoj zaznal nov veter, ki je zapihal iz Washingtona; mož, ki je bil v obdobju, ko je Uzbekistan sovjetske sile v Afganistanu zalagal z vojaki in logistično podporo, lokalni partijski šef, je Američanom ponudil vojaško oporišče v mestu Karši na jugu države. Za uslugo so ZDA Taškentu namenile pol milijarde dolarjev pomoči, čeprav je ameriško zunanje ministrstvo leta prej režimu očitalo »uporabo mučenja kot rutinske preiskovalne tehnike« (79 milijonov dolarjev je bilo namenjenih tajni policiji režima). Zaradi nemirov, ki jih je Karimov tistega leta krvavo zatrl, so se odnosi med državama poslabšali in Američani so morali bazo novembra 2005 zapustiti.
Opozarjanja na vsakodnevno mučenje
Zavrženost uzbekistanskega režima je razkrinkal britanski veleposlanik v Taškentu Craig Murray. Odločil se je, da ne bo dopustil, da bi zaradi novo skovanega zavezništva s strateško pomembnim Uzbekistanom svet prezrl zločinskost režima, ki vlada tej državi.
Murray je pomagal Jamalu Mirsaidovu, profesorju literature na univerzi v prastarem mestu Samarkand, da je svet opozoril na vsakodnevna mučenja oporečnikov v državi. Samo šest ur po njunem srečanju so profesorju na stopnišče pred hišo odvrgli pohabljeno truplo njegovega vnuka. Telo je bilo pretepeno, nohti populjeni in ubogemu fantu so eno roko očitno toliko časa tiščali v vrelo tekočino, da se mu je koža začela luščiti od mesa.
63-letna mati oporečnika Muzafarja Avazova, ki ga je tajna policija do smrti tiščala v vrelo vodo, je javno spregovorila o mučenju sina, zato so jo obsodili na šest let zapora s težkim prisilnim delom. Sin je umrl v zloglasnih zaporih tajne policije. Mamo so obsodili, ker naj bi poskušala strmoglaviti ustavni red. Murray je dejal: »Groza. Prinesla nam je fotografije sinovega trupla. Poslali smo jih na oddelek za patologijo univerze v Glasgowu. Sodnomedicinski izvedenec je na osnovi rdečih lis na trupu ugotovil, da so človeka potapljali v vrelo vodo.«
So nam
Karimovovi usojeni?
Leta 2005 je slovenska vlada predsednika, ki politične nasprotnike meče v krop, demonstrante pa postreli, povabila na obisk, verjetno zato, ker »njegovo državo zelo zanimajo izkušnje Slovenije pri gradnji svobode in demokracije ter tržnega gospodarstva … Naloga Uzbekistana je namreč razvoj pravne države in civilne družbe« (njegova izjava ob prihodu v Slovenijo). Si je za izobraževanje o vsem, kar je navedel, izbral Slovenijo, ker je iskal manj zahtevno malo šolo vsega naštetega?
Politiki težko verjamejo, da v svetu, kjer akcija brezglavo stopa pred premislekom, moč in verodostojnost lahko pokažeš tudi tako, da česa ne storiš. Naši diplomati so zamudili sijajno priložnost, da Karimova ne bi povabili v Slovenijo.
V New Yorku protesti zaradi povabila
Podobno priložnost je zamudil tudi Novak. V evropsko prestolnico kulture vabi hčer krvavega samodržca in ambasadorko njegovega režima, Gulinaro Karimovo. Ob ponudbi koktajla njegovih kreativnih industrij to morda ni nič nenavadnega. Za navadnega človeka pa je rezultat tako fleksibilnega komuniciranja milo rečeno – nenavaden. Pred tedni je Newyorški teden mode njegovi barviti povabljenki zaradi protestov skupin, ki so jim mar človekove pravice, odpovedal modno revijo. V Mariboru naj bi 39-letnica, ki je za pisca dnevnika predvsem umetnica, sicer pa tudi mati, harvardska diplomantka, poslovna ženska z več kot pol milijarde dolarjev vrednim premoženjem, modna oblikovalka in družbena aktivistka ... sodelovala pri vsebinskem sklopu perspektive evroazijskega kulturnega sodelovanja ali Evropa do Vladivostoka.
»Danes so hitrejši časi,« razmišlja Božidar Novak, »ljubezen, denar in umetnost so tako prepleteni, da postajajo isto« ... sranje – prispevam k iskrici modrosti še sam in predlagam vsebinski podsklop v evropski prestolnici kulture: multikulturnost BREZ kulture.
