RADENCI – V teh turobnih, meglenih in deževnih januarskih dneh, ko na skrajnem severovzhodu države snega ni niti za vzorec, je vse tiho in mirno tudi na čudovitih vinorodnih hribčkih Kapele nad Radenci. Tamkajšnji vinogradi samevajo, mnogi domačini, ki so jih ves svoj delovni vek obdelovali ter v bližnji okrogli kleti Vinogradniškega gospodarstva Kapela (VG Kapela) pridelovali vrhunska vina, se z grenkobo spominjajo lepe preteklosti. Njihova vina so bila znana in priznana ne le po vsej Sloveniji, temveč tudi v tujini, desetine in stotine hektarjev vinogradov bi bile zdaj le zarasle njive, če jih v obdelovanje ne bi prevzeli drugi, delno domačin Kupljen, delno pa Radgonske gorice, d. d. Propadanje omenjenih vinogradov so z grenkobo spremljali še posebno mnogi prebivalci Kapele in okoliških vasi, ki so bili tako rekoč vso delovno dobo del VG Kapela. Storiti niso mogli ničesar, ko je podjetje klavrno končalo v stečaju in so na koncu ostali brez službe.
V stečaj
Kot denimo Zvonko Vogrinec z bližnjega Zgornjega Kocjana, vinorodne vasice, dober streljaj oddaljene od omenjene kleti. Odpuščen je bil že pred stečajem VG Kapela, saj mu zaradi invalidnosti niso mogli zagotoviti ustrezne službe, on pa ni mogel več opravljati del v vinogradih. Zvonko, ki bo letos sredi poletja star 60, se je pravzaprav rodil v zidanici: oče Anton in mati Frančiška sta bila zaposlena v VG Kapela in sta najela omenjeno zidanico. Ko je oče leta 1970 umrl v delovni nesreči, sta Zvonko in njegov brat ostala sama z mamo, ta je umrla leta 1990. Pet let prej se je poročil z Mirico, ki je tako tudi že dobra tri desetletja stanovalka stare hiše v lasti VG Kapela. Tukaj so se jima rodili štirje otroci, si ustvarili družine in odšli na svoje. Imata devet vnukov. Vse je bilo v redu, dokler Zvonko leta 2008 ni zbolel, izgubil službe ter končal na zavodu za zaposlovanje, pravi šok pa je prišel leta 2014, ko je šlo VG Kapela v stečaj. In v stečajno maso je prišla tudi njuna hiša, za katero sta plačevala skoraj 70 evrov najemnine na mesec. Po uvedbi stečaja nista več prejemala položnic in najemnine nista plačevala, a sta kljub temu »denar za najemnino dala na stran, saj sva vedela, da jo bo treba poplačati,« pove Zvonko, ki ima 34 let delovne dobe, njegova Mirica pa še dve leti več.
Tri dražbe
Imela sta veliko sreče, da na dveh dražbah (oktobra in novembra lani) nihče ni kupil njune hiše. O dražbah, izklicna cena je bila najprej 29.000 evrov, drugič pa 22 tisočakov, ju nihče sploh ni obvestil. Šele nedavno ju je stečajni upravitelj obvestil o tretji dražbi, ki je sredi tedna potekala v Celju. Denar, ki sta ga varčevala za najemnino, je bil kot nalašč za varščino, saj je bilo treba pred dražbo plačati 10 odstotkov izklice cene, torej 1600 evrov. »Še dobro, da ni bilo drugih dražiteljev, saj bi lahko kdo kljub naši predkupni pravici dvignil ceno. Tako sva hišo kupila za 16.000 evrov, a to ni vse, kajti v poldrugem mesecu po podpisu pogodbe s stečajnim upraviteljem morava znesek v celoti izplačati. Toda, kako?« se žalostno sprašujeta zakonca Vogrinec. Povesta, da je težko kaj privarčevati, saj Zvonko prejema dobrih 230 evrov od Zpiz, Mirica pa ima kot snažilka v bližnji OŠ Kapela dobrih 600 evrov plače.
»Ko poplačava vse obveznosti, nabaviva kaj hrane (občasno jima s paketi pomaga tudi Rdeči križ, op. a.), dejansko ne moreva ničesar privarčevati. Še huje je, ker odplačujeva kredit, saj sva morala pred časom kupiti posteljo in še nekaj pohištva, ki je že razpadalo. Zaradi tega in zaradi moje nizke plače nimam nobenih možnosti, da bi dobila še en bančni kredit, še posebno ne v takšnem znesku. Morebiti nam bo zdaj pri najetju posojila pomagal sindikat vzgoje in izobraževanja, a če ne bo, se lahko zgodi, da ostanemo brez hiše in še brez varščine, ki smo jo položil ob dražbi. Težko je, a moramo živeti in se boriti, predvsem pa upati na najboljše,« realno razmišlja Mirica, ki kljub vsemu skupaj z Zvonkom, ki čaka na operacijo hrbtenice, upa, da jima bo čez dva meseca zasijalo pomladno sonce, ko bosta lahko poplačala hiško, ki bo čez dve leti praznovala 100. rojstni dan.
Obnavljanje in vzdrževanje
Seveda s poplačilom hiše in vrnitvijo posojila zgodba še ne bo končana. Hišo, zgrajeno leta 1920, je treba obnavljati in vzdrževati, dodatna težava je, da morata Vogrinčeva odkupiti nekaj deset kvadratnih metrov ohišnice, kjer so igrala za vnuke in bo možnost parkirati avtomobil, ki ga sicer nimata, zraven pa je prostor tudi za štirinožca. »To je zdaj v drugem planu, saj morava najprej poskrbeti za streho nad glavo, v tem času pa se bomo poskušali dogovoriti s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov RS za ustrezno najemnino. Pozneje, če nam bo uspelo odplačati hišo in vrniti kredite, seveda če jih sploh dobiva, želiva odkupiti tudi teh nekaj arov zemljišča,« nam še pove Mirica, ki se v službo pelje s kolesom, Zvonko pa se prevaža z mopedom. Ko gre za kakšno nujno daljšo vožnjo, jima na pomoč priskoči kateri izmed otrok.
Vogrinčeva, ki ju življenje nikoli ni božalo in se vseskozi pošteno borita in delata, vsekakor potrebujeta pomoč, brez nje se kaj lahko zgodi, da bosta nekaj let pred upokojitvijo končala pod vedrim nebom.
