Ali bo Slovenija 
zahtevala Dajlo?

DAJLA – V opoldanski pripeki se je slišalo samo neprekinjeno petje škržatov. Čez minuto je pripeljal avto in parkiral tik ob cerkvi v Dajli na zahodni istrski obali, nekdaj kilometrov pred Novigradom. Voznik je začel iz prtljažnika zlagati med, ki ga je potem odnesel v hišo, ki je pripeta k cerkvi. Tako vroče je, da celo v morju nekaj deset metrov niže ni nobenega kopalca. Stojimo pred cerkvijo v Dajli, tisto cerkvijo, zaradi katere je nastal silovit spor med Vatikanom in Hrvaško, potem ko je posebna kardinalska komisija odločila, da mora hrvaška Cerkev nekdanjo benediktinsko posest vrniti benediktincem iz Praglie pri Padovi. Hrvaška se je hotela po samostojnosti prilizovati Cerkvi in je nekdanjo posest benediktincev vrnila poreški škofiji, zdaj pa, ko je postalo vroče, se je čez noč odločila, da bo spet državna last.

Medičar je pospravil svoj med in prišel iz hiše. Malce nejevoljno se je spustil v pogovor: Zakaj zdaj Dajla zanima tudi slovenske novinarje?« Potem – imena ne bi povedal, saj razumemo, kajne? – pove, da je hišo kupil od nekega Zagrebčana, temu pa jo je pred nekaj leti prodal Slovenec; nasploh je v Dajli dosti več vikendašev kot domačinov; hiše se sicer prodajajo, nekaj jih je odkupila tudi poreška škofija. Ima tudi ključe od cerkve, ampak nas res ne sme spustiti noter. Zraven je dom starostnikov, ki ga nekdo, le zakaj, vsak dan odpira, on pa ga potem vsak večer zaklene. V tistem trenutku je bil spet odprt. »Res je močno uničen, ampak kamnite stopnice so trdne, lahko se povzpnete na vrh na teraso, od tam je čudovit razgled na cerkveno posest. Če greste gor, bom počakal in zaklenil za vami.« Res se s terase vidi morje, vključno z majhnim pomolom, ki so ga imeli menda že benediktinci, proti celini pa se odpira pogled na velike vinograde malvazije.

VEČ V TISKANI IZDAJI SLOVENSKIH NOVIC: Po Jelinčičevo je Istra je naša