V nedeljo bodo volitve in politika je zategadelj redna tema pogovorov v službah, za šanki, na fitnesih in jogah, pa ne nazadnje doma, na kavčih, ob televizijskih predvolilnih soočenjih. Čeprav na mojem barometru Človeka le redki politiki pridejo čez ničlo – zadnji je bil iskreni in naivni Ivan Kramberger – in sem, ne enkrat, napisal, da so se osrali tako levi kot desni, sem začel dobivati elektronsko pošto, kakšen nepristranski levičar da sem. Sploh en osebek je vztrajen v teh trditvah in me vztrajno poziva k odgovoru – jaz pa ga vztrajno zavračam, ker se ne mislim zapletati v polemike.
Zapletati pa se ne mislim, ker mi gre izrazito na k... ta konstantna slovenska potreba po samoopredelitvi. A si za ali proti, a ti je to všeč? Ker če ti ni, si njihov. Kot da je moj vsakdanjik en sam referendum. Ampak življenje ni črno-belo, oprostite, rdeče-belo.
Vsaka cesta čez leve in desne ovinke pripelje na cilj – verjamem pa, da je cilj vsakega Slovenca življenje v državi, ki mu bo ob vloženem trudu in delu zagotavljala človeka dostojno življenje.
Sam živim po krščanskih vrednotah, ne kradem, ne nečistujem, ne ubijam, ne želim si ne hiše in ne žene svojega bližnjega. Nasprotno, sosedom tudi pomagam, če potrebujejo pomoč. Rad bi živel v socialni državi, v kateri so izenačeni vsi, ne glede na spolno, barvno, versko pripadnost. Kaj sem zdaj, lev ali desen? Rdeč, bel, rožnat?
Nič od tega in vse hkrati. Večina volivcev se v življenju opredeli enkrat za vselej. Pa je tega res treba? Mene zanima gospodarski in socialni program, če bodo konkretnega spisali desničarji, bom volil njih, če pa sredinci oziroma levičarji, bom glas naklonil njim – programi so si pa itak podobni. Tako enostavno je to. Nobenemu od njih nisem prodal duše. In če me bodo nategovali, kot me je nazadnje Bratuškova, jih pač ne bom več volil. Glas bom dal drugemu, ampak spet po temeljitem razmisleku, ne bom kar usekal kontre. Ker volitve bi morale biti čas treznega premisleka. Volivci vse prevečkrat po defaultu obkrožajo znani barvi. Zvestoba do groba – zakaj že?
